“
Zasavje je bilo v merilu nekdanje skupne države eden najmočnejših industrijskih centrov. Več starih tovarn so prenovili in zgradili nove:
Centralne rudarske delavnice (od leta 1953 Strojna tovarna Trbovlje), delovati je začelo Okrajno gradbeno podjetje (predhodnik SGP Zasavje), Žaga KLO Zagorje je bila predhodnica Svee, na Izlakah so postavili Tovarno keramičnih izdelkov (ETI Izlake), iz Elektrotehnične delavnice v Hrastniku se je razvil Sijaj Hrastnik. V Trbovljah je bil ustanovljen Rudarsko gradbeni obrat, kasnejši RGD, d. d., Trbovlje, iz mizarske delavnice STT se je ustanovilo Strojno mizarstvo Trbovlje (kasnejše Tovarna pohištva, d. d.), prav tako je iz STT (obrat finomehanika) izšla Mehanika Trbovlje. Samostojno pot je začel Elektrostandard (Livarna, d. d., Trbovlje). V Zagorju so za žensko delovno silo odprli tovarno konfekcije Sava, tovarno Splošna oblačila Triglav Zagorje (kasneje Deloza), svoj obrat je v Zagorju odprla tovarna Lisca iz Sevnice. Iz rudniškega obrata Rudnika Zagorje je izšlo podjetje Varnost (Bartec – Varnost), povečanim potrebam po gradnji je streglo Gradbeno podjetje Zagorje (GIP Beton Holding Zagorje, d. o. o.), v Hrastniku pa Splošno gradbeno podjetje Hrastnik. Za zaposlovanje invalidnih oseb je bila v Trbovljah ustanovljena kartonažna tovarna TIKA, za pretežno žensko delovno silo pa Tovarna zidakov v Trbovljah (ob elektrarni), Tovarna polprevodnikov Trbovlje (Iskra Semicon, d. d.), Obrat Peko Trbovlje kot dislocirana enota tovarne Peko iz Tržiča in IPOZ – industrija preventivne zaščite. V Hrastniku oz. na Dolu se je ženska delovna sila zaposlovala v Obratu Jutranjke iz Sevnice. Velika nova firma je bila še Tovarna plinobetona Kisovec (Siporex – Ytong, d. o. o., Zagorje).
Tovarne so v tem obdobju zaposlovale od nekaj sto do blizu 2000 delavcev (steklarna 1969: 1800, STT 1978: 1807, kemična tovarna 1995: 1194).
Delo v tovarni je pomenilo naporen delovnik, izmensko delo, norme, tekmovanja, stalno materialno varnost in veliko moralno vrednost fizičnega dela. V socializmu so bile tovarne središče družbene in kulturne prenove. Imele so velik pomen v lokalni skupnosti. Gradile so stanovanjske bloke in počitniške domove, organizirale izlete. Vodstvo je načrtno spodbujalo privrženost in zvestobo zaposlenih tovarni, ustvarjala se je tovarniška skupnost. V tovarnah je bilo zaposlenih več generacij delavk in delavcev iste družine, zaznamovale so njihova življenja.
Slovenija
Po razpadu Jugoslavije je sledil gospodarski šok, ki ga je čutila vsa Slovenija, še zlasti pa Zasavje, saj je bila večina proizvodnje in industrije v Zasavju vezana prav na območje in trg nekdanje skupne države. Sprejeti so bili zakoni o zapiranju rudnikov (Zagorje 1995, Rudnik Trbovlje-Hrastnik 2000), propadla je težka industrija, zapirali so se z državno pomočjo ustanovljeni industrijski obrati za žensko delovno silo. Poslovile so se Strojna tovarna Trbovlje, Lisca, Deloza, Zaščita, IBT, Iskra, Svea in številna gradbena podjetja. Veliko podjetij je tudi za polovico zmanjšalo število zaposlenih. Sledila je velika brezposelnost. »Znotraj Zasavja smo tako v tem obdobju, razen da je število delovnih mest v rudnikih s 4500 padlo na okoli 700, izgubili na področju tekstilne industrije še okoli 2800 delovnih mest. Še približno 4000 pa na področju kovinske industrije. Gledano globalno je Zasavje tako od leta 1992 do 2003 izgubilo kar šestdeset odstotkov vseh delovnih mest.«
Nekaterim tovarnam je s posodobitvijo in usmeritvijo na druge trge uspelo preživeti. Steklarna Hrastnik in Kemična tovarna Hrastnik se ponašata z več kot 160-letnim neprekinjenim delovanjem. Na podlagi bogatega tehniškega znanja se danes v Zasavju razvijajo steklarska, elektrotehnična, kemična, livarska in strojna industrija, prihodnost podjetij pa oblikujejo procesi avtomatizacije, digitalizacije in robotizacije.
Mario Lovrič se je rodil 25. 6. 1977 v Trbovljah. Petčlanska delavska družina je živela v Hrastniku. Njegov oče je bil rudar, mama pa steklorisarka, zaposlena v Steklarni Hrastnik.
Pred njo ali tudi hkrati z njo so bili v steklarni zaposleni že njena mama, dva strica … družinski člani več generacij. Po pripovedovanjih naj bi prvi steklarji iz njihovega rodu prišli v Hrastnik s Češke. Precej običajno je bilo, da so se pihalci stekla selili od ene peči k drugi. Svojo ‘glažarsko’ zgodovino imajo dokumentirano vsaj od konca 19. stoletja naprej.
Mama Maria Lovriča se je v Steklarni Hrastnik zaposlila leta 1956, ko še ni bilo avtomatskih strojev za barvanje. Risanja na steklo se je naučila v tovarni, ob delu. Steklorisarji so z ročnim risanjem krasili izdelke iz proizvodnega programa, največ razsvetljevalno steklo, kozarce in steklenice. Po tridesetih letih dela se je lahko upokojila (1986), saj so imeli streklorisarji zaradi dela s svinčenimi barvami beneficiran delovni staž.
Sin je krenil po njenih stopinjah. Pri šestnajstih letih, »… ko si najbolj brihten« (M. Lovrič), se je naveličal srednje ekonomske šole in si (leta 1994) poiskal delo v Steklarni Hrastnik, kjer je že delal njegov starejši brat. Šele po tem, ko je bil že sprejet, je doma oznanil svojo odločitev. Začel je na najnižji stopnički – kot odnašalec stekla. Tako pričnejo vsi v ročni proizvodni – najprej odnašanje stekla, potem pa ob delu postopna priučitev za steklopihalca. Kakšen steklopihalec bo iz vajenca postal, je odvisno od tega, kako dober mojster ga uči in koliko trme ter potrpežljivosti premore sam.
Gre pač za enega najtežjih poklicev. Delo v ročni proizvodnji je skupinsko. Osem ljudi – brigada – izdeluje po verižnem sistemu končni izdelek. Proces priganja, zato prekinitev skorajda ni, delo pa poteka tudi pri 65 °C. Mojster skrbi za potek in kakovost dela, za vzdušje v skupini, odgovoren je za rezultate. Doseže jih lahko z dobro uigrano ekipo, v kateri nihče ne solira.
Mario Lovrič je postal steklarski mojster leta 2000 pri 23 letih, kar je zelo hitro. Prehodil je vse faze: naredil je izpit za krogličarja (osnovni proces pri pihanju stekla je izdelava steklene kroglice, na katero potem nabiraš drugi sloj stekla za končni izdelek), postal ročni pihalec pomočnik III, nato pomočnik II in končno steklarski mojster. Po pridobitvi naziva je po dveh letih postal izmenski vodja, nato pa kmalu mentor. V letih od 2003 do 2005, ko je tovarna ekonomsko rasla, je bil priliv novega kadra zelo velik. Ustanavljali so učne brigade, proces učenja, ki običajno traja pet let, pa so skrajšali na dve leti. Čez nekaj let je Mario Lovrič prevzel plansko službo, kmalu za tem pa vodenje proizvodnje do ukinitve ročne proizvodnje leta 2018. Nato je bil dve leti vodja proizvodnje na namiznem programu, zdaj pa je vodja proizvodnje na embalažnem programu. Spremljal je, kako sta plastika in LED-razsvetljava prehiteli njihove tradicionalne izdelke, a tudi to, kako je steklo, ker je ekološki material, ki ga lahko neskončno recikliraš, spet pridobilo veljavo. Seveda se je bilo treba prilagoditi. »Nihče te ne bo financiral, ker si fejst. Če ti peč gori, imaš fiksne stroške …« [M. Lovrič] Po uvedbi avtomatske proizvodnje v steklarni delajo praktično samo še ekskluzivne steklenice kakovostnega razreda super premium, česar konkurenti še ne znajo. Pohvalijo se lahko z 80-odstotno realizacijo maksimalne zmogljivosti stroja. To je za steklarsko branžo izjemen rezultat. Veliko vlagajo v avtomatizacijo, zdaj gre v steklarskem poklicu bolj za nadzor strojev in menjavo orodij.
Še vedno pa se pêči streže v štirih izmenah pri okoli 50 0C. Človek je tudi v strojni proizvodnji stekla nenadomestljiv. Vsak dan je nov izziv, včasih teče vse gladko, drugič se je treba zelo potruditi za doseganje norme. Trenutno testirajo peč na vodikov pogon kot alternativni vir energije. Izdelujejo polizdelke in so na poti lastne dekoracije.
V tovarni je zaposlenih nekaj več kot 500 ljudi.
Mariu Lovriču je žal, da se tradicionalna znanja ročnega pihanja stekla izgubljajo. Nekoč je bil steklar v Zasavju zelo spoštovan poklic, poseben sloves so uživali mojstri pihalci. Zdaj tega ni več, s poklicno veščino pa so odšle tudi razlike med ‘glažarji’ in drugimi poklici.
Za vrhunec lastne kariere šteje obdobje, ko je kot mojster pihalec izdeloval razsvetljavno steklo in razne skulpture. Delovno vzdušje je bilo odlično, v skupini so vladali tovarištvo in pristni odnosi. Dobro opravljeno delo še vedno prinaša zadovoljstvo, prav tako to, da je služba blizu, da delo ni monotono in da so priložnosti za rast neomejene. Plača je »… solidna, ne bogatija, ne revš’na. Če si se dosti trudil, si tudi več zaslužil.« [M. Lovrič] Med slabe plati poklica pa spadajo velik fizični napor, visoke temperature, občasni nepotrebni prepiri in nezadovoljstvo naročnikov, ki se včasih ne zavedajo, da ima steklo svoje omejitve.
Stanovska zavest in pripadnost fabriki – eni od najvidnejših simbolov Zasavja – se zdita samoumevni. Če tega ne premoreš, se sam odstraniš ali obupaš. Poklic moraš imeti rad, da pozabiš na neugodnosti. »V vsaki stvari je treba najti kaj dobrega!« [M. Lovrič]
