“
Najboljše v novinarskem poklicu je, “da spoznaš ogromno čudovitih ljudi. Moraš pa imeti toliko občutka in biti tako korekten, da lahko tudi s človekom, ki si ga skritiziral, spiješ kavo.”
Novinarji so v 20. in na začetku 21. stoletja predstavljali eno najpomembnejših vej poročanja o dogodkih v Zasavju in o zasavskih ljudeh ter navsezadnje poskrbeli tudi za promocijo Zasavja v širšem slovenskem prostoru.
Po drugi svetovni vojni pa so začeli osrednji slovenski časopisi, predvsem Delo in Dnevnik, v Zasavju oblikovati redno dopisniško mrežo. Z bolj informativno vlogo Radia Ljubljana in kasneje tudi televizije so dopisniki oblikovali tudi ta informativni program. Poleg tega je po drugi svetovni vojni nastal izjemno močan regionalni časopis, najprej Zasavski udarnik, ki se je preimenoval v Zasavski vestnik in tednik, ki je pokrival ne le tri zasavske občine, ampak tudi vse posavske. Sredi šestdesetih let so časopis ukinili, ker so ustanovili Radio Trbovlje, ki naj bi poskrbel za informiranje ljudi. Konec stoletja so se radiu pridružile še lokalne televizije in v začetku 21. stoletja spletni mediji. Časopis Zasavski udarnik je v prvih letih urejal Stane Šuštar, pri njem pa so se kalila številna kasneje znana novinarska in politična imena, med drugimi Marjan Lipovšek, Franc Šetinc in Jak Koprivc. Tudi veliko Zasavcev je spoznalo čare novinarskega in fotoreporterskega dela skozi strani Zasavskega udarnika, vestnika in tednika.
Za predstavljanje Zasavja v širšem prostoru pa so bili pomembni predvsem dopisniki osrednjih medijev. Časopis Delo je na začetku precej menjal dopisnike, eden izmed njih je bil npr. Boris Dolničar, ki je bil kasneje glavni urednik Dela. Daljši čas je bil dopisnik Pavle Burkeljc, po njegovi smrti je dopisništvo za nekaj let prevzel Marko Planinc, za njim pa Polona Malovrh. Dopisništvo je Delo v drugem desetletju 21. stoletja ukinilo. Na Dnevniku je bil prvi dopisnik z daljšo dobo Janko Savšek, za njim je to vlogo prevzel Svato Krasnik. Po njegovi smrti je postal dopisnik Jure Nagode, za njim pa Sabina Lokar. Tudi Dnevnik je dopisništvo ukinil podobno kot Delo. Nekaj let je imel dopisništvo v Zasavju tudi Večer s svojo dopisnico Matejo Grošelj. Dolgoletni dopisnik (in prvi) Radia Ljubljana je bil Milan Vidic. Po njegovi upokojitvi je dopisništvo prevzela Manca Ocvirk, za njo pa Karmen Štrancar Rajevec. Vidic je bil ob radijskem tudi prvi televizijski dopisnik iz Zasavja. Delal je skupaj s snemalcem Francijem Jarcem. Za njim je dopisništvo prevzel Stane Šterbucl, potem Roman Rozina, po nekajmesečnih dopisnikih pa Marko Planinc in za njim Saša Kisovec. Vsi so delali s snemalcem Gregorjem Naglavom.
Športno dogajanje v Zasavju sta dolga leta pokrivala dva dopisnika za različne časopise (Sportske novosti, Ekipa, slovenski dnevniki): Jože Premec in Sašo Fabjan.
Vsekakor je bil za prepoznavnost Zasavja dolgo zaslužen tudi Radio Trbovlje, kasneje Radio Kum in še kasneje Radio Aktual Kum. Na začetku ga je vodil Drago Sotlar, kasneje Milan Vidic. Za njim so radio vodili še Manca Ocvirk, Slavko Stošicki, Marjan Frol (kot direktor), Aleš Gulič, Vojka Povše, Rudi Medved, Karmen Cestnik in Uroš Prelesnik. Novinarsko so program radia poleg Guliča in V. Povše oblikovali še Helena Kastelic, Franc Kadunc, Jolanda Bertole, Marko Planinc, Romana Beravs, Bogdan Barovič, Renata Žnidar, Mateja Leskovšek in Lucija Cestnik ter zunanji sodelavci.
Leta 1991 je kot tednik ponovno začel izhajati zasavski časopis Zasavc. Urejal ga je Marko Planinc, kasneje urednice Ivana Laharnar, Tatjana Polanc in Marta Hrušovar, potem pa je Zasavc vse bolj postajal oglasna edicija. Leta 2014 je pričel izhajati Zasavski tednik, ki se je preimenoval v Savus. Poleg časopisa zavod ureja tudi spletni časopis Savus. Nekaj prej je pričel z delovanjem spletni portal Zon, ki ga vodi Neža Šabanovič Grmšek. Kasneje so se pojavile še druge regijske spletne strani. Med lokalnimi televizijami je obstala le ETV (nekaj časa sta delovala TV Trbovlje in Elstik v Hrastniku), ki tedensko pripravlja tudi informativne oddaje in je vidna na celotnem območju Zasavja.
Precej zasavskih novinarjev je naredilo odlične kariere v slovenskih medijskih hišah, vendar so tam pisali o drugih stvareh, o Zasavju malo. Na neki način so tudi oni širili dobre zgodbe o Zasavju, saj so bili pri svojem delu odlični – kot uredniki, kolumnisti in izjemno strokovno podkovani na področjih, ki so jih pokrivali.
Marko Planinc
Marko Planic se je rodil 28. 8. 1959 v Trbovljah. Družina – oče, mama in dva sinova – je živela na Dolu pri Hrastniku. Oče je bil iz obrtniške družine, mama iz rudarske, oče je bil tudi sam rudar, mama pa je delala v Steklarni in v Jutranjki.
Marko je obiskoval osnovno šolo na Dolu, nato pa gimnazijo v Trbovljah. Kot navdušen rokometaš je okleval med študijem na Fakulteti za šport in Filozofski fakulteti, pristal pa na Fakulteti za družbene vede – smer novinarstvo. Ker ga je zanimalo ogromno stvari, je bila izbira prava. Že po prvem letniku študija je kot praktikant začel delati na Radiu Trbovlje, ko pa je moral kolega na hitro na služenje vojaškega roka, se je spraznilo delovno mesto in se je na radiu redno zaposlil. Študija ni nadaljeval, novinarstvo pa ga je posrkalo vase. Na radiu je bila v 80. letih zaposlena agilna in zelo ustvarjalna ekipa. Povečevali so število ur programa, začeli so s programom v živo, tekste so brali spikerji, vendar so že uvajali vodene oddaje, ‘natuhtali’ so mnoge nove oddaje, med drugim tudi legendarno oddajo za upokojence. Nalogo so zaupali najmlajšemu v kolektivu – Marku Planincu. Enkrat tedensko so Zasavce zabavali s humoristično zasavsko oddajo po zgledu znamenitega Moped showa.
Poklica se je učil od starejših kolegov: Pavleta Burkeljca, Milana Vidica, kolegov z Radia Trbovlje (Franci Kadunc, Helena Kastelic), prijateljeval je s Svatom Krasnikom, Stanetom Šterbuclom, Romanom Rozino (dopisniki osrednjih slovenskih medijev). Takrat so bili odnosi v novinarski srenji še zelo odprti, novinarji so si med seboj pomagali.
Po smrti novinarskega kolega in mentorja Pavleta Burkeljca, dolgoletnega dopisnika Dela iz Zasavja, je to nalogo pri dobrih 25 letih prevzel Marko Planinc. S trboveljskim radiem pa je kot ‘honorarec’ še vedno ostal povezan. Na Delu je spoznal, kaj je profesionalizem. Novinarski standardi so bili izredno visoki, delo je bilo treba opravljati strokovno, Delo pa je bil preprosto najboljši časopis. Kot dopisnik iz Zasavja se je loteval novih, zelo napornih tem, npr. ekologije. Kot resen problem je izpostavljal zakajenost dolin, prisotnost SO2, da ni odžvepljevalnih naprav, pisal je o tem, kako so žanjci v Šavni Peči črni od strupenega plina.
Kako do novic? V eri brez mobilnih telefonov so si kolegi novinarji na jutranji kavi izmenjali vesti o aktualnih dogodkih. Klicali so na občine, kaj se kje dogaja, ali pa so jih poklicali iz večjih firm, da se pri njih nekaj dogaja. Novinarji med sabo niso tekmovali, kdo bo prej poročal, na intervjuje v večje firme so hodili skupaj, potem pa svoje prispevke stipkali na teleprinter, ki je besedilo ‘skrivnostno teleportiral’ v matično medijsko hišo.
Na dopisništvu Dela je ostal do leta 1989, ko ga je v liberalnem duhu iztekajočega se socializma zgrabilo podjetništvo. V naslednjih dveh za Slovenijo prelomnih letih so se pogoji poslovanja zelo poslabšali, Marko se je vse bolj ukvarjal s časopisom, njegova trgovina pa je hirala. Leta 1991 je bil ustanovljen časopis Zasavc. Njegova pobudnika sta bila Marko Planinc in Matjaž Švagan. Ambiciozno zastavljen časopis je kmalu začel izhajati tedensko. Priključili so se mu vsi takratni zasavski novinarji, v ekipi je bilo šest redno zaposlenih in kakšnih 30 zunanjih sodelavcev. Nov časopis je bil v Zasavju zelo dobro sprejet in cenjen medij. Pri časopisu je ostal do leta 1994. Njegovih ambicij, da bi Zasavc postal založniška hiša za zasavske avtorje in zasavske teme, kolegi niso podprli, zato se je spopadel z novim izzivom in se zaposlil na lokalni televiziji ETV. Iz polurnega programa na teden so pod njegovim vodstvom prišli na pet ur lastnega programa dnevno. Po nekaj letih se je ETV združila s trboveljsko televizijo, koncepti lastnikov se z Markovimi niso ‘poklopili’. Rezultat: leta 1998 se je drugič podal na neodvisno pot, postal je samostojni novinar. Začel je pisati Letopis občine Hrastnik, ki ga je pripravljal kar 14 let. Že v drugem letu ‘svobodnjaštva’ (1999) je kot dopisnik iz Zasavja začel delati za TV Slovenija. V tem obdobju karierne poti je bilo njegovo novinarsko delo tudi najbolj prepoznavno, prispevki, ki jih je pripravljal, se niso nanašali zgolj na Zasavje.
O čem je poročal? V obdobju po letu 2000 je propadla še tista zasavska industrija, ki se ji je uspelo obdržati v 90. letih prejšnjega stoletja. Začela je hirati energetika. S tem so bile povezane stavke in boj za delavske pravice, saj so delavci v glavnem ostajali sami. Njegova najbolj grenka izkušnja je bilo poročanje o delavkah Peka, t. i. ‘pekotkah’. Pretresljive človeške usode je predstavljal v različnih prispevkih. Zaznamovala so ga tudi poročanja o jamski nesreči v Hrastniku, ki je terjala pet mrtvih (2001). Poročal je tudi o veliki nesreči na Blanci (2008, 13 mrtvih) … in seveda o zadnjem rudarskem štrajku leta 2014. Nadrejeni so ga nameravali umakniti s poročanja, češ da je preveč vpleten … Ravnodušen ni mogel ostati, profesionalen pa je moral biti. Kot novinar televizije se je ves čas zavedal, da je imel veliko srečo, ker je delal z odličnim snemalcem Gregorjem Naglavom.
Leta 2014 je končal z dopisništvom na TV Slovenija, istočasno pa je začel z Zasavskim tednikom (kasneje preimenovan v Savus) in spletno stranjo, kar počne še danes.
Najboljše v novinarskem poklicu je, »da spoznaš ogromno čudovitih ljudi. Moraš pa imeti toliko občutka in biti tako korekten, da lahko tudi s človekom, ki si ga skritiziral, spiješ kavo.« [M. Planic]
Najslabše, kar prinaša ta poklic, je, da si prisoten v najtežjih trenutkih. Ko je nekomu zelo hudo, moraš še vedno opraviti svoje delo. To se nalaga. K temu dodajo svoje še nemogoč delavnik, občasni veliki fizični napori, lovljenje ‘death line’. Način življenja, ki ni prijazen do družine, ima pa vse pogoje za npr. infarkt. Obkljukano leta 2015.
Na začetku njegove poklicne poti je bil novinarski poklic v splošnem cenjen in spoštovan. Tudi strahospoštovan, saj ljudje niso bili vajeni nastopanja pred kamero. To se je kasneje izboljšalo z lokalnimi televizijami. V zadnjem desetletju pa je novinarstvo izgubilo veliko kredibilnosti. Včasih so bili novinarji resni ljudje, tega poklica ni mogel opravljati vsak, danes se zaradi komercializacije medijev te meje brišejo. Ljudje vse bolj požirajo rumene novice, na drugi strani pa so še vedno gledalci/bralci/poslušalci, ki cenijo prave novice. Dober novinar dela zanje.
Marko Planinc je s svojo izbiro poklica zadovoljen. Bil je srečen, da je lahko delal kot novinar, in to v Zasavju, ki se je v letih njegovega novinarstva zelo spremenilo. Na boljše. Okolje je čistejše, Zasavci smo bolj ponosni na tiste sokrajane, ki jim je kaj ‘ratalo’, manj je zavisti (vsaj navzven). Presenečen je nad tem, koliko ljudi z zasavskimi koreninami je na različnih področjih izjemno uspešnih v svetu.
Moti pa ga, da premalo cenimo uspehe ljudi, ki so živeli pred našim časom in orali ledino na področjih, kjer smo danes uspešni.
