“
Šele z leti dojameš, kaj je knapovščina. Ena sama opreznost in prilagajanje. To je živa narava. Sodelovati moraš z njo, spoštovati naravne zakonitosti. Če grmi, se zunaj umakneš na varno… Tukaj moraš spremljati vse: blato, vodo, kje so najboljše možnosti… Pa brez krampa in lopate tudi ne gre.
— Martin Brečko
Rudarstvo
Rudar je bil v preteklosti poklic, ki je Zasavje najbolj zaznamoval. Rudar pridobiva rudo ročno in/ali strojno, delo pa zaznamuje nadpovprečen fizični napor z velikimi telesnimi in psihičnimi obremenitvami.
Sčasoma so ročno orodje nadomestile sodobne odkopne in transportne naprave. Poklic velja za enega najnevarnejših in najbolj tveganih, danes je zanj potrebna triletna strokovna šola.
»Rudarstvo se po svojem načinu dela bistveno razlikuje od dela v drugih panogah industrije. Delo v jami je v pravem pomenu besede borba proti naravi, ki se z vsemi silami zoperstavlja posegu rudarjev, da pridejo do mineralnih surovin. Razmere, v katerih dela in živi rudar, so skozi tok časa močno vplivale na njegovo duševno življenje in čustvovanje.«
Na Slovenskem se je rudarilo že od časa Ilirov in Keltov naprej, premog pa je postal aktualen šele z industrializacijo, ko za parne stroje, topilnice, glažute, elektrarne in neštete ‘fabrike’ les ni več zadostoval. V Zasavju je bila prva listina za kopanje premoga podeljena v Zagorju leta 1755. V Trbovljah so ga začeli kopati leta 1804, v Hrastniku pa 1822. Rudarjenje je hitro izpodrinilo kmete, uničilo kmetije in povzročilo, da je bilo Zasavje v prvi polovici 19. stoletja prvo industrializirano območje današnjega slovenskega prostora in zibelka slovenskega proletariata, saj se je z novo dejavnostjo pojavil tudi nov tip delavca – rudar. Biti ‘knap’ je pomenilo nevarno in težko delo s pretežno ročnim orodjem, a sta bila zanj značilna tudi tovarištvo in solidarnost. Razen domačih (povečini kmetov) so prvi strokovno bolj usposobljeni rudarji prišli iz nemških dežel, češkoslovaške pokrajine, Madžarske in južnoslovanskih pokrajin. Leta 1889 je bilo pri Trboveljski premogokopni družbi, ki je v 80. letih 19. stoletja prevzela vse zasavske rudnike in postala največji delodajalec v regiji, zaposlenih že okoli 3500 delavcev. Isto leto jih je v prvi veliki rudarski stavki stavkalo 2100. Zahtevali so krajši delovnik (ne več 12 ur!) in višje plače. Ravno zaradi koncentracije delavstva, povečini živečega v strnjenih rudarskih naseljih – kolonijah, je bil laški srez, kamor sta spadali tudi naselji Trbovlje in Hrastnik, pred drugo svetovno vojno najgosteje naseljena upravna enota Dravske banovine. V besedah: »Prebivalci so večinoma rudarji in industrijski delavci, v ostalem pa obrtniki, trgovci in razni nameščenci po uradih.«
Vsekakor pa je bilo v zasavskih rudnikih največ zaposlenih v obdobju po prvi svetovni vojni do velike gospodarske krize leta 1929 (maksimum: Hrastnik 1205 zap.; Trbovlje 5293 zap.; Zagorje 1641 zap.), skupno je bilo v tem obdobju v teh rudnikih zaposlenih več kot 8000 ljudi.
»Zaradi gospodarske krize se je to število do konca leta 1935 prepolovilo, nekaj let po koncu druge svetovne vojne (1949) pa spet poskočilo na več kot 4000.« Leta 1950 sta se do takrat samostojna rudnika Trbovlje in Hrastnik združila v enotno podjetje Rudnik rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik. Leta 1968 se jima je v enovito organizacijo pridružil še rudnik rjavega premoga Zagorje, podjetje je poslovalo pod imenom Zasavski premogovniki Trbovlje. Zaposlenih je bilo 4408 delavcev in 523 uslužbencev.
Sredi 90. let je Rudnik Zagorje začel z zapiranjem, ob izteku stoletja pa je bil sprejet še Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik, število zaposlenih se je zmanjševalo, ob koncu leta 2000 jih je bilo le še 1307. Po nekajkratnem podaljšanju zapiralnega roka so bili v družbi RTH, d. o. o., v likvidaciji ob koncu leta 2020 trije zaposleni.
Sprva je lahko težaško delo kopanja in odvažanja premoga opravljal kdorkoli. S poglabljanjem rovov in uporabo tehnike je postalo delo bolj zapleteno, rudarji so morali biti bolj usposobljeni. Rudarska šola je bila v Trbovljah ustanovljena leta 1905, imela je dva letnika, delovala je do druge svetovne vojne. Absolventi so lahko nadaljevali šolanje na srednji rudarski šoli v Celju in postali preddelavci ali pazniki pri rudnikih TPD. Leta 1942 so v Zagorju ustanovili poklicno rudarsko šolo, po drugi svetovni vojni so bile v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju ustanovljene industrijske rudarske šole, ki so vzgajale visoko kvalificirane kadre. Po nekaj rošadah so se v 60. letih združile v Rudarski šolski center Zasavskih premogovnikov, ki je po organizacijskih in vsebinskih spremembah leta 1992 postal del Srednje šole Zagorje.
Rudar Martin Brečko
Martin Brečko se je rodil 24. 10. 1955 v Celju. Njegova družina – mama, oče in osem otrok – je živela v naselju Miklavž pri Taboru na hribovitem obrobju Spodnje Savinjske doline.
Njegov stari oče po materini strani Andrej Zakonjšek (1889–1941) je bil udeleženec španske državljanske vojne, po vdoru okupatorja leta 1941 se je vključil v osvobodilno gibanje. Njegov dom je bil pomembna postojanka savinjskih in revirskih partizanov. Prvič je bil aretiran že oktobra 1941, ponovno pa novembra 1941. Po izdaji je bil ustreljen v Mariboru, ženo in hčerko so odpeljali v Nemčijo. Leta 1942 (2. 10.) je bila ustreljena tudi sestra Andreja Zakonjška Antonija Zakonjšek.
Oče Martina Brečka (Albin Brečko) se je prav tako priključil partizanom. Njegovo prvo ženo so nosečo pokončali v bolnici v Celju. Po končani vojni je bil zaposlen v Trbovljah, najprej v rudniku, nato pa v Elektro Trbovlje in v Elektrarni. Njegova druga žena Marija Brečko (mama Martina Brečka) je skrbela za kmetijo in osem otrok.
Martin Brečko je prva štiri leta obiskoval podružnično osnovno šolo OŠ Prebold pod Reško planino (danes je v nekdanji šoli Planinski dom pod Reško planino) v hribovskem naselju Marija Reka. Šolanje je nadaljeval na OŠ Ivana Cankarja Trbovlje. Sleherni dan je pešačil dve uri v Trbovlje in dve nazaj domov, če so imeli na poti s sotovariši še kakšne ‘dodatne dejavnosti’, pa še več. Tu in tam so se do šole ‘prišlepali’ s kakšnim naključnim tovornjakom, sicer pa se jim je zdela dvourna pot čisto normalna stvar. Torbice niso bile prav težke, komaj kak zvezek je opletal v njih.
V veliki družini se ni kaj dosti razmišljalo, kaj bi po osnovni šoli. Treba se je bilo zaposliti. Začel je v Tekstilni tovarni Prebold, komaj polnoleten pa je odšel na služenje vojaškega roka v Vipavo. Med drugim so vojaki veliko delali na terenu po Travni gori in v Kočevski Reki, kjer je bilo za državo pomembno zaprto območje. Po odsluženju se je želel zaposliti v Nemčiji, kjer je že živela njegova sestra. Ker pa je imel dve leti vojne prepovedi (delal na objektih, ki jih je država gradila v tajnosti), to ni bilo mogoče. Med služenjem vojaškega roka je spoznal kasnejšega direktorja RTH Aljošo Kinka, ki mu je predstavil svetle točke ‘knapovščine’.
Leta 1974 je prišel na rudnik povprašat za delo. Takoj je bil sprejet in naslednji dan že na ‘šihtu’. Rudarskega poklica ni poznal: »Šele z leti dojameš, kaj je knapovščina. Ena sama opreznost in prilagajanje. To je živa narava. Sodelovati moraš z njo, spoštovati naravne zakonitosti. Če grmi, se zunaj umakneš na varno … Tukaj moraš spremljati vse: blato, vodo, kje so najboljše možnosti … Pa brez krampa in lopate tudi ne gre.«
Pri rudniku je začel ‘z nule’, zadnji ‘laufer’ oz. vozač. Čez tri leta je napredoval v učnega kopača, nato v samostojnega kopača, sledili sta delovni mesti strojnika in strelca ali ‘šusmajstra’. Imel je srečo, da je delal z vrhunskimi rudarji in se od njih učil. Nanj so prenašali svoje izkušnje in konkretno znanje, ne zgolj papirnatega iz skript. Knapi, ki so se šolali ob delu (tudi on sam), so bili po mnenju Martina Brečka sposobnejši od tistih, ki so prišli naravnost iz šole. Že nekje na polovici delovne dobe pa je postal gospodar čela oz. vodja odkopa. Ko mu je nadrejeni povedal, da bo napredoval, so ga obhajali dvomi, saj naj bi bil po novem svojim ‘kumeratam’ nadrejen.
Spraševal se je, če bodo še lahko prijatelji. A so mu povedali, da si je napredovanje zaslužil, pri njih je imel močno podporo in zaupanje. Dvakrat je bil tudi predlagan za šolo za ‘štajgerja’ (nadzornika), ker pa ni bil član komunistične partije, je bil obakrat zavrnjen. Bil pa je aktiven v sindikatu in delavskem svetu.
Kot gospodar čela je bil glava svoje ekipe, predvsem je moral poskrbeti za njeno varnost in speljati dnevni delovni proces. Meril je prisotnost plinov, pripravljal potreben delovni material, razporejal (‘pelegal’) ljudi po deloviščih glede na njihove sposobnosti.
Leta 1988 je imel prvo delovno nezgodo. Ko so odpirali Frančiškov rov in delali visoko progo, si je hudo poškodoval hrbtenico. Nanjo mu je padel velik kos premoga. Po dolgotrajni rehabilitaciji si je opomogel in se vrnil v jamo. Še isto leto mu je velik ‘štuk’ premoga zdrobil gleženj. Sicer pa skorajda ni bilo knapa, ki bi ne bil poškodovan.
Delal je v t. i. hribovskem ‘dritlu’, v katerem so bili pretežno rudarji s Kumljanskega, iz okolice Vrhov in Marije Reke, pa tudi iz republik nekdanje Jugoslavije. Veljali so za dobre knape, delo so dostikrat končali pred rokom in složni so tudi po šihtu zavili še kam. Nočno delo se je končevalo »glih, ko so vse odprli« [M. Brečko], in ‘kulturne obveznosti’ so se rade zavlekle. »Včasih si bil jezen, če nisi smel dat za rundo«. [M. Brečko] Večkrat ga je žena vprašala, če mu kosilo prinese kam drugam … Kot se spominja, je bil rudnik še v 80. letih tudi neke vrste socialna ustanova. Dogajalo se je, da so na željo sindikata podaljševali zaposlitev celo ‘plaumoharjem’, da ti niso bili v breme občini oz. centru za socialno delo. Po letu 1991, ko se je Jugoslaviji zgodil ‘frpruh’, se je marsikaj spremenilo. Problemi so se začeli nabirati tako znotraj rudarstva kot tudi v širši skupnosti. Iskale so se nove poti. Delo pri rudniku je zapustilo nekaj pridnih delavcev (‘kumeratov’) iz nekdanje Jugoslavije, ker niso imeli slovenskega državljanstva. Knapi na nacionalnost niso dali nič, bili so samo dobri ali slabi. Beli ali črni ali … je bilo vseeno. Veljalo je pravilo, da če ne moreš človeku pomagati, ga pusti pri miru … Rudnik je v tem obdobju pomladil svoj tehnični kader, zmanjševalo se je število zaposlenih, povečevali so se pritiski. Nekoč je imel Martin Brečko kot gospodar čela ekipo 18 ljudi, potem le še osem, proizvodnja pa naj bi se večala. Po izkušnjah knapov jim tehnologija ni vedno prinesla izboljšanja (T. Lisec), vztrajali so samo še najbolj trmasti, ki jim je veliko pomenilo tudi druženje po šihtu. Leta 1999 je imel neuspel referendum o gradnji TET3 za posledico Zakon o postopnem zapiranju RTH (2000). Ta je presežni delovni sili ponudil tudi posebne pogoje za poklicno upokojevanje.
Med zadnjimi se je za pokoj po 25 letih delovne dobe v najtežjih razmerah odločil tudi Martin Brečko. Nikoli mu ni bilo težko delati, tega je bil navajen že na kmetiji, ko je šlo bolj kot ne iz rok v usta. Pri rudniku pa je bila ‘colnga’, ne najvišja (rudnik je bil v lasti države), a je bila stalna.
Vrhunec njegove poklicne poti je bilo napredovanje na položaj gospodarja čela, drugi vrh pa je dosegel, ko je po hudi nesreči, ki ga je ohromila, spet shodil in tudi nadaljeval svoje delo.
Kot najboljši del poklica je videl ‘kumeratšaft’ – tovarištvo in prijateljstvo med knapi, kakovostne odnose med ljudmi, človečnost in strokovnost. Seveda je cenil tudi plačo in bonificirana delovna leta ter to, da je živ in zdrav dočakal pokoj.
Najslabši del poklica pa so bile izgube – vsaka huda nesreča in smrt. Na neko delovno soboto je šel s svojega delovnega mesta v jami po ‘purfl’ (razstrelivo), v tem času je njegov kolega zgrmel v jašek. »To je trenutek, ko se zaveš, da ga ni več in da tudi tebe lahko zmanjka v hipu. In začneš tuhtat, kaj bo z ženo, kaj bo z otroki. Ko pa gre delo naprej, na to pozabiš, se sprijazniš. Vsak dan si imel srečo, če si prišel ven. Nesreče so tudi zunaj, samo v jami je zanje več možnosti.«
Odnos družbe do rudarskega poklica se mu je zdel dvojen. V Zasavju je bil knap spoštovan in časten poklic (sploh v besedah …), povezan z občudovanjem poguma (‘si korajžen’). Širša družba je imela po njegovem knape za ‘bumberfirerje’ po principu, da zna ‘šaflo’ vsak držati in da je za v jamo vsak dober. Knapi so odgovarjali, da bi res šel marsikdo delat v jamo, če bi ta le imela okna. Sam pa se je za svojo osebno rabo držal načela, da je ‘boljš bit živ butelj kot mrtev heroj’ …
Danes, ko je že 21 let v pokoju, s svojimi nekdanjimi delovnimi tovariši še vedno prijateljuje. Med njimi ni bilo nikoli hinavščine in je tudi danes ni. Recept? »Človeka vendar začutiš!«