Vseskozi sem se zavedala, da šola ni le poučevanje, da je mnogo več. Kakovostno osnovnošolsko izobraževanje je bilo in je močno povezano z vzgojnimi dejavniki.
— Ruža Sihur
Šolstvo in šole v Zasavju

Splošna šolska obveznost je bila na našem ozemlju prvič uveljavljena po zaslugi Marije Terezije, ki je leta 1774 odredila, da morajo otroci med 6. in 12. letom v šolo.

Zakon je prinesel tri oblike šol: trivialne, glavne in normalne šole. Šole so bile tudi v Zasavju, vendar se niso obdržale. Leta 1869 je nov osnovnošolski zakon uzakonil osemletno šolsko obveznost in dva tipa ljudskih šol: občo ljudsko šolo in meščansko šolo. Šole so bile namenjene splošni prosveti in izobrazbi preprostega ljudstva ter širjenju uporabnega strokovnega znanja. ‘Ljudstvo’ so predstavljali pretežno moški, saj so se v 19. stoletju ženske lahko izobraževale na osnovni ravni, ne pa tudi na srednjih in višjih šolah (z izjemo nekaterih obrtnih šol in učiteljišč).

V Trbovljah in Zagorju so prve šole odprli v prvi polovici 19. stoletja, šole z nekaj oddelki so ustanavljali tudi po večjih vaseh v Zasavju. V istem obdobju sta svoje šole odprla tudi rudnika (v Trbovljah na Vodah, v Zagorju v Toplicah), sčasoma jih je prevzel deželni svet. V Hrastniku se je s pojavom industrije (steklarna, kemična tovarna l. 1860) močno povečalo število prebivalstva, zato so podjetja ustanovila zasebno industrijsko šolo, javna je postala leta 1872. Leta 1863 je bilo zgrajeno poslopje za šolo na Dolu pri Hrastniku, kjer je živelo veliko tovarniških delavcev. V Hrastniku so novo šolo zgradili leta 1879, leta 1906 še drugo poslopje. V prvem je ostala dekliška šola, v novo se je selila deška. Leta 1907 je bila v Hrastniku zgrajena tudi zasebna nemška šola, ki jo je ustanovilo Nemško šolsko društvo (Deutscher Schulverein). V Zagorju je novo šolsko poslopje zraslo leta 1875, ko so podrli staro neustrezno šolo, leta 1903 pa je bila v delavskih Toplicah zgrajena še ena najlepših takratnih šol. V stavbi je bil prostor tudi za obrtno šolo. V Trbovljah je leta 1892 TPD zgradila šolo na Vodah (danes OŠ Alojza Hohkrauta), leta 1901 pa Občina Trbovlje šolo v Trbovljah (danes OŠ Ivana Cankarja). Pouk je potekal tudi v manjših šolah po večjih vaseh v Zasavju.

Po letu 1918 (razpad Avstro-Ogrske, nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev) so v šolah odpravili nemški učni jezik, namesto njega je bila uvedena slovenščina. Večje spremembe je prinesel šolski zakon ob koncu 20. let. Šola je postala ‘narodna’, delila se je na štiriletno osnovno in štiriletno višjo narodno šolo. Prepovedana je bila telesna kazen, med krizo je šola svojim učencem pomagala s šolskimi kuhinjami. Med obema vojnama se je v Hrastniku v poslopje nekdanje nemške šole preselila dekliška šola, na Dolu je leta 1930 zraslo novo šolsko poslopje. Lepo šolsko poslopje je bilo leta 1929 zgrajeno tudi na Izlakah, a je bilo med drugo svetovno vojno požgano. Leta 1932 so za eno nadstropje nadzidali šolo v Trbovljah (danes OŠ Ivana Cankarja), v njej je do izgradnje lastnega poslopja leta 1928 delovala tudi meščanska šola.

Druga svetovna vojna je v vrtce in šole spet prinesla nemški jezik. Po vojni so bila šolska poslopja v slabem stanju, saj so bile med vojno v njih skoraj povsod nameščene vojaške posadke, zato se je moral pouk nekaj časa odvijati v pomožnih prostorih. Otroci so bili razen v pouk vključeni tudi v številne zbiralne akcije. Leta 1947 je odlok Ministrstva za prosveto združil deško in dekliško šolo v enotno mešano sedemletno šolo (štiri leta osnovne in tri leta višje ljudske šole, kar naj bi bilo enako nižji srednji šoli). Z ločitvijo cerkve od države verouk ni bil več obvezen predmet. V Trbovljah, Zagorju in Hrastniku so zgradili nove osnovne šole: v Hrastniku OŠ narodnega heroja Rajka (1956), v Zagorju OŠ Ivana Skvarče (1965), v Trbovljah OŠ Tončke Čeč (1961) in OŠ Trbovlje (1972).

Leta 1958 je bila sprejeta enotna osemletna osnovna šola, odpravljene so bile nižje gimnazije. Vse manj otrok je obiskovalo šole po vaseh, v 60. letih so začeli postopoma zapirati podružnične šole. V 70. letih se bili učenci in učitelji v Trbovljah deležni poskusa celodnevne šole.

Za izobraževanje po osnovni šoli v industrijskih krajih Zasavja do konca 19. stoletja ni bilo veliko izbire, še manj pogojev. Otroke so večinoma čim hitreje vključevali v proizvodnjo. Omenjajo se tečaji za različne stroke glede na potrebe okolja. V vseh treh krajih so bile ustanovljene obrtne nadaljevalne šole, ki so kombinirale teoretsko in splošno znanje s praktičnim poukom pri mojstru. V Zagorju se je pouk začel leta 1901, izvajal se je v prostorih Topliške šole; v Trbovljah leta 1912, šola je imela sedež v prostorih deške šole na Vodah; v Hrastniku je obrtna nadaljevalna šola delovala v letih med 1925 in 1941. V Trbovljah je od leta 1905 delovala Rudarska nadaljevalna šola na Vodenski šoli (danes OŠ Alojza Hohkrauta). Šola je dala kvalifikacijo za rudarski poklic in pogoje za vpis na Državno rudarsko šolo v Celju (kvalifikacija za preddelavca oz. paznika). Na isti šoli so leta 1911 odprli še gospodinjsko šolo in organizirali gospodinjske tečaje za dekleta. Trgovska gremijalna nadaljevalna šola je usposabljala za potrebe trgovske dejavnosti. Leta 1927 je bila ustanovljena še kmetijska šola. Meščanska šola, ki je dajala širšo splošno izobrazbo, je bila ustanovljena leta 1926. Lastno stavbo je dobila dve leti kasneje.

Po drugi svetovni vojni se je meščanska šola preoblikovala v nižjo gimnazijo. Gimnazija je dobila status štiriletne srednje šole leta 1958. Dve leti prej je bila v Trbovljah ustanovljena tudi Ekonomska srednja šola. Združeni pod imenom Gimnazija in ekonomska srednja šola delujeta od leta 1992. Vajenske šole (kovač, mizar, strugar …) iz vseh treh občin so se leta 1960 združile pod okriljem vajenske šole Trbovlje (Obrtni izobraževalni center). Center je deloval dve leti. V 50. letih sta v Trbovljah in Hrastniku nekaj časa delovali gospodinjski šoli, Center za napredek gospodinjstva v Trbovljah pa je prirejal tečaje in izobraževanja za vodilno osebje v skupnostnih obratih (šolske kuhinje, obrati družbene prehrane …). V povojnih letih so bile v vseh treh krajih ustanovljene tudi industrijske rudarske šole s poudarkom na praktičnem delu. Po ukinitvi šole v Hrastniku ter reorganizaciji in preimenovanju šol v Trbovljah in Zagorju sta se leta 1968 združili v Rudarski šolski center Zasavskih premogovnikov. Njegova naslednica je današnja Srednja šola Zagorje (1992). Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje (1999) pa ima svoje začetke na eni strani v Industrijski kovinarski šoli Strojne tovarne Trbovlje (1952) in na drugi strani v Srednji tehniški šoli Trbovlje (1961).

Učiteljica Ruža Sihur

Ruža Sihur se je kot Ruža Rozalija Večko rodila leta 1939 v Celju. Takrat se je ravno začela druga svetovna vojna, ki je kruto posegla v njeno družino.

Stanovali so v Dobriši vasi, njen oče, učitelj, je poučeval na realki v Žalcu. Med vojno sta bila oba starša odpeljana v taborišče. Mama je v taborišču umrla, oče pa se je pozno poleti leta 1945 telesno in duševno strt vrnil domov. Med vojno so za Ružo in njenega brata skrbeli rejniki, ki so ju obvarovali pred usodo ukradenih otrok. Po vojni sta otroka še nekaj časa ostala pri rejnikih.

Ruža je v Žalcu končala nižjo gimnazijo in se leta 1954 vpisala na celjsko učiteljišče. Odločitev za poklicno pot je bila zanjo prav lahka. Zgledovala se je po očetu, pa tudi sama je čutila veselje do pedagoškega dela. Kandidatov za vpis na učiteljišče je bilo tistem obdobju veliko. Razpisanih mest je bilo samo 70, zato je bilo treba opraviti sprejemne izpite iz slovenščine, matematike in glasbe. Pri slednjem je odpadel vsak, ki ni znal katere od slovenskih ljudskih pesmi. Študij na učiteljišču je trajal pet let. Bil je odlično organiziran – v zgornjem nadstropju učiteljišča je bila vadnica, ki je mlad učiteljski kader usposabljala za samostojne nastope – in tudi odlično voden. Ravnatelj učiteljišča je bil profesor Anton Aškerc, nečak in soimenjak znamenitega slovenskega pesnika. Bil je zelo dober pedagog, učil pa je tudi slovenščino. Kot dijakinja se je Ruža udejstvovala na športnem področju, kot članica pevskega zbora pa prišla nastopat tudi v Hrastnik. Mesto je bilo takrat videti popolnoma drugače kot danes, zdelo se ji je nemogoče, da bi kdaj prišla tja službovat.

Maturirala je leta 1959 in bila razporejena na osnovo šolo Griže pri Žalcu. Prišla je na staro šolo z dobrim ravnateljem in odličnim kolektivom. Razredi so bili številčno zelo močni, v njih je bilo do 36 otrok. Pouk je potekal v dveh izmenah od ponedeljka do sobote. Dopoldan je poučevala vse razrede na šoli likovni pouk, popoldan pa svoj drugi razred. Kadar je bila kot mlada učiteljica v dvomih, je odprla svoj ‘brevir’ Metodika I. Prostega časa ni bilo veliko, a ji je uspelo delovati še v družbenopolitičnih organizacijah, dramskem krožku, pevskem zboru … Leta 1961 se je poročila, njen mož Vlado pa je bil, kdo bi si mislil, Hrastničan. Prošnjo za spremembo službovanja je tako poslala ravno v Hrastnik, ki se ji je pred leti zdel nemogoč. Tu je že poučeval njen mož. Na veselje obeh je bila sprejeta. Med porodniško odsotnostjo (105 dni) jo je na šoli nadomeščal soprog. Hrastnik je postal ‘njen’ kraj, na OŠ v Hrastniku je sodelovala v pedagoškem procesu do upokojitve leta 1994.

Ko je začela poučevati, jo je najprej presenetila velika razlika med kmečkim in industrijskim okoljem. V kmečkem okolju je bil poklic učitelja precej bolj spoštovan kot v delavskem. Tu so bili ljudje bolj robati, veliko je bilo kletvic in žargonskega govora. Tak jezik se je prenašal tudi v šolo, kar je bilo zanjo novost. Kmalu je spoznala, da je ta grobost posledica težkega dela.

Sicer pa je svoje delo opravljala z veseljem. Z otroki ni imela težav, prav tako je bilo tudi z njihovimi starši. Zdi se ji, da je našla ravno pravi pristop do vseh. Vseskozi se je zavedala, da šola ni le poučevanje, da je mnogo več. Kakovostno osnovnošolsko izobraževanje je bilo in je močno povezano z vzgojnimi dejavniki.

Šola se je zato ves čas povezovala z okoljem. Izvajali so se kulturni, športni, naravoslovni dnevi (v tem času tudi obrambni dan), dnevi delovnih akcij, šole v naravi, tečaji (plavanje, prva medicinska pomoč, gospodinjska praksa …), vrsta tekmovanj (tu so se izkazali nadarjeni učenci, športniki …), bralne značke, športne značke, vesela šola, cela vrsta interesnih dejavnosti, delovanje organizacij na šoli (pionirska, mladinska skupnost učencev), ekskurzije, izleti … Mlade ljudi je treba namreč vzgajati, jih navajati na vztrajnost, odgovornost, samostojnost, tovarištvo. V njenem aktivnem obdobju je potekalo sodelovanje tudi med šolami v Zasavju, prav tako pa tudi s šolo Ivo Lola Ribar iz Raške. Hrastniška občina je bila namreč pobratena z občino Raška v Srbiji.

V času priseljevanja družin iz drugih jugoslovanskih republik (potrebe gospodarstva) so se učitelji zelo potrudili vključiti otroke teh družin v razredne skupnosti. Jezikovne razlike otrok in razlike v znanju so bile velike. Niti enega učitelja ni bilo, ki bi zavračal dodatno delo s temi otroki, rezultat tega pa je bila hvaležnost staršev.

22 let je poučevala četrti ali peti razred. Učne metode in oblike dela z učenci so se spreminjale, spreminjali so se tudi učni pripomočki, zato so učitelji svoje znanje dopolnjevali na izobraževanjih in seminarjih. Leta 1969 se je Ruža vpisala v prvi letnik študija ob delu na Pedagoško akademijo, ki je za učitelje iz Zasavja odprla oddelek v Trbovljah. Predavanja so potekala ob sobotah in nedeljah, slušateljev pa je bilo 30. Težko je bilo pri dveh majhnih otrocih usklajevati službo, delo za šolo, gospodinjstvo in študij. Leta 1974 je študij končala in pridobila naziv predmetni učitelj za razredni pouk. Izobraževanje učiteljev se ji še danes zdi potrebno in logično. V njenih časih se je digitalizacija komaj začenjala, danes pa je otrokom na voljo veliko informacij in so zelo izobraženi, zato morajo vsi učitelji imeti fakultetno izobrazbo.

Leta 1983 je postala pomočnica ravnateljice, čakale so jo nove naloge (organizacija pedagoškega procesa, načrtovanje prevozov otrok, prehrana, nabava učnih pripomočkov, investicije, izobraževanja učiteljev, mesečni plan dela, povezave z družbenim okoljem). Pri načrtovanju delovnega procesa je bila pomembna priprava urnika. V ‘predračunalniški’ dobi je bilo to velik izziv. Pomagala si je s tablo in zamaški različnih barv. Rezultat je bil grafični prikaz poteka pouka po urah na celi šoli. Tak način dela je poznala, saj ga je uporabljal že njen oče. Kasneje je iz strokovne literature izvedela, da ga ni le uporabljal, pač pa celo izumil.

Za vrhunec kariere šteje 11 let dela v vodstvu šole. Učiteljski poklic je bil tesno vpet v širšo družbeno skupnost. Vse proslave in druge prireditve so bile povezane s šolo – z učitelji in učenci. Poklic je bil spoštovan. Čeprav je bilo industrijsko okolje v tem pogledu zahtevnejše od kmečkega, si si moral svoj ugled ustvariti sam. Rezultat njenega ugleda so številne pohvale in nagrade, ki jih je prejela.

V preteklosti je poklic učitelja že izgubljal ugled, danes pa ga po mnenju Ruže Sihur spet pridobiva. Ponosna je na svoje stanovske kolege, ki so se odlično in zelo profesionalno odzvali na izzive koronakrize.

Stanovska pripadnost je bila v njenem času zelo prisotna. Bili so dober kolektiv, povezan po vertikali in horizontali. Te vezi so krepili na skupnih izletih in ekskurzijah po Evropi, za katere so porabili praznične dneve (dan prosvetnih delavcev in praznik dela).

Za dobre odnose je pač treba nekaj narediti.

Urnik
Peresnica. Lesena, z drsnim pokrovom in valjem za množenje (poštevanko). Pod pokrovom puščice so trije različno veliki prekati za shranjevanje pisal in potrebščin. 1. polovica 50. let 20. stol. ZMT: inv. št. 2606
Namizni črnilnik. Lesen, črn, z dvema steklenima posodicama za črnilo. Vidni ostanki modrega in rdečega črnila. Posodici imata kositrna pokrova. Na stojalu spredaj žleb za odlaganje peres. ZMT: inv. št. 2608
Šolska tablica. Skrilasta tablica v lesenem okviru. Na eni strani črte, na drugi mreža. 1. polovica 50. let 20. stol. ZMT: inv. št. 2607

Zasavski muzej Trbovlje

Ulica 1. junija 15, 1420 Trbovlje

info@muzejZMT.si

030 203 105