“
Električarji so sami sebe so cenili visoko, prav tako so bili pri ljudeh bolj ‘gor vzeti’. Bilo jih je manj kot ‘šlosarjev’ (ključavničarjev) ali knapov (rudarjev). »Znotraj svojega ‘ceha’ pa smo se spet rangirali in gojili rivalstvo. Rudniški ‘štromar’ je bil npr. nekaj boljšega kot strojniški. In obratno. Najzahtevnejša dela je vedno opravljal pripovedovalec.«
— Rok Sterniša
‘Štrom’ in ‘štromarji’ v Trbovljah
V Trbovljah se je elektrifikacija začela v zadnjih letih 19. stoletja, ko je TPD v trboveljskem rudniku začela uporabljati električne akumulatorske svetilke.
Leta 1903 je TPD pri ventilatorju Ferdinandovega rova (severno od Gvida) namestila močnejši dinamo, ki je služil za razsvetljavo rova, že naslednje leto pa sta bili ob parni žagi (nasproti Vodenske kolonije) in stari separaciji (današnji Hofer) nameščeni lokomobili s trifaznima generatorjema, ki sta poganjala elektromotorje na žagi in separaciji ter drobilec v kamnolomu. Vse te naprave so bile le uvod v najobsežnejšo in najmodernejšo elektrifikacijo na prostoru, ki se mu je kasneje reklo Jugoslavija.
TPD je za potrebe rudnika na Vodah (med današnjo trgovino Stik in barom Strojna) leta 1906 zgradila najsodobnejšo in zdaleč najmočnejšo (2 MW) termoelektrarno tistega časa na vsem Balkanu. Po njeni dograditvi se je rudnik začel bliskovito modernizirati. Za razne pogone so se začeli nameščati elektromotorji, elektrika je razsvetljevala delavnice, obratne prostore in zunanja delovišča, gradili so se novi daljnovodi in transformatorske postaje. V tem obdobju se je pri nas prvič pojavila večja potreba po novem profilu delavca ‘profesionista’ – električarja.
Zaradi vse večjih potreb po elektriki vodenska elektrarna že po nekaj letih ni bila več dovolj zmogljiva in TPD je leta 1915 postavila ob Savi novo, močnejšo, ki pa je enako kot prej vodenska dobavljala električno energijo izključno zasavskim rudnikom. Medtem ko je rudnik že imel najsodobnejše električno omrežje tistega časa, pa preostali del Trbovelj še ni premogel ene same žarnice.
Prvo pobudo za elektrifikacijo Trbovelj je dal takratni župan, učitelj Avgust Vodušek, ki je leta 1909 s skupino obrtnikov ustanovil zadrugo Občinska elektrarna. Zadruga je leta 1911 postavila svojo elektrarno (današnji Godbeni dom) in v njej namestila dva dinama, ki ju je poganjal dizelski motor. Ta elektrarna je zagotavljala dovolj toka samo za razsvetljavo glavne ulice od gostilne Dreo (Majland) do trga pri cerkvi in nekaj hiš. Pogoji za obsežnejšo elektrifikacijo Trbovelj so bili doseženi šele leta 1920, ko je zadruga Občinska elektrarna s TPD podpisala pogodbo o dobavi električne energije iz elektrarne ob Savi. Dela na preurejanju omrežja je prevzel obrtnik Jakob Klenovšek, ki je kasneje tudi vodil zadrugo Občinska elektrarna. Pod Klenovškovim vodstvom in z njegovim velikim znanjem in delom so bile postopoma elektrificirane vse Trbovlje in okoliške vasi. Leta 1935 je zasvetila električna luč celo v Hotelu Ana na Sveti Planini. V Klenovškovem podjetju so med drugim skrbeli tudi za praktični pouk vse bolj iskanih novih električarjev.
Po drugi svetovni vojni so se začela ločena električna omrežja združevati v enotno. Trbovlje so bile z dvema omrežjema, rudniškim in občinskim, ki sta imeli različni napetosti (120 V in 220 V), svojevrstna posebnost. Omrežji sta bili menda tako prepleteni, da si lahko v nekaterih hišah našel 120 V in 220 V. Upravljanje in dela na električnih omrežjih je prevzelo leta 1953 ustanovljeno podjetje Elektro Trbovlje, ki jih je poenotilo, gradilo in vzdrževalo naprej. Rudnik je sicer vse do zaprtja obdržal v upravljanju svoje visokonapetostne vode in transformatorske postaje, vendar izključno za proizvodni del.
Že v 50. letih se je z rastjo starih podjetij in z ustanavljanjem novih večala tudi potreba po vzdrževanju in popravilu raznih električnih strojev in naprav, zgradilo se je veliko novih objektov in potrebe po električarjih so bile tolikšne, da so bili v Trbovljah po številu menda takoj za ‘knapi’ in ‘šlosarji’.
Naprej se pa ve. Vse je šlo ‘cugrund’. ‘Štromarji’ ne bodo v Trbovljah nikoli več v hordah drli iz fabrike in se v hordah drli v gostilni, se bo pa še vedno našlo dovolj dela za ‘štromarja’, ki je ‘brihten’ in priden. Ali pa vsaj eno od tega.
Rok Sterniša
Rok Sterniša se je aprila 1967 rodil v Trbovljah. Njegova starša sta bila uslužbenca, tričlanska družina je živela v bloku za rudniško upravo na Trgu revolucije (za spomenikom).
Po ukinitvi enote TOZD RŠC so leta 1992 jamska šolska delovišča prešla neposredno v RTH, iz elektro strojnih delavnic pa je bilo ustanovljeno podjetje Ekmos. Ekmos je nadaljeval z deli bivših delavnic RŠC, predvsem z inštalacijskimi deli pa je začel delovati tudi zunaj Zasavja. Rok je delal vse: elektrostrojno opremo, kovinarska dela … Vsak dan je prinesel kaj novega, pogosto je bilo treba kaj ‘natuhtati’, narediti na novo, se prilagoditi, saj je konec 80. let iz Nemčije prihajala sodobnejša oprema. Precej je delal na terenu po Sloveniji. S postopnim zapiranjem rudnikov pa je bilo vse manj dela za njihova hčerinska podjetja. V Ekmosu se niso znali (ali hoteli) prilagoditi novim razmeram in podjetje je šlo leta 2003 v stečaj. Ob deseti obletnici njegove ustanovitve so si na podlagi doseženih uspehov zaposleni privoščili tridnevni izlet po Madžarski in padle so velike besede: »Odslej bomo šli vsako leto nekam!« In so naslednje leto res šli – na zavod za zaposlovanje. Vsi zaposleni so takoj našli novo zaposlitev. Roka so za svojega vzeli v izlaškem podjetju EVJ. Tu je do leta 2005 delal izključno na inštalacijah, v glavnem v Ljubljani. V EVJ se je zaradi dinamike dela, vedno novih stvari, hitre prilagodljivosti ter dobre oskrbe z materialom in orodji ter ne nazadnje tudi zaradi sodelavcev počutil dobro in se hitro vključil.
Ravno ko se je pokazalo, da za njegovo ženo v Trbovljah ne bo več kruha in bo morala oditi na delo v Ljubljano, je dobil priložnost, da po letih na terenu spet dela doma v Trbovljah. Leta 2005 se je zaposlil na Elektro Ljubljana kot monter za vzdrževalna dela na Nadzorništvu Trbovlje. Od leta 2010 dela kot monter v ‘konzumni’ službi, kjer se ukvarja skoraj izključno s števci (menjave, odprave napak, popisovanje). Opaža pa, da so ljudje v Trbovljah bolj nezaupljivi. Zelo vestno spremljajo stanje števcev, zanimajo jih spremembe, kar pripisuje turbulentnemu dogajanjem na področju gospodarstva v zadnjih 30 letih. Pri delu s števci, od vrat do vrat, od hiše do hiše (dobro je sprejet, kamorkoli pride), so spet oživele neke že skoraj pozabljene trboveljske slike in zgodbe, ki jih je pred leti videl na potepanjih z dedom ali slišal od babice. Kot dober poznavalec Trbovelj, ki je v stiku z mnogimi ljudmi, pogosto odkrije za muzej zelo dragocene podatke.
Poklic električarja v Zasavju ocenjuje tako, da so se električarji od nekdaj šteli za nekaj več, sami sebe so cenili visoko, prav tako so bili pri ljudeh bolj ‘gor vzeti’. Bilo jih je manj kot ‘šlosarjev’ (ključavničarjev) ali knapov (rudarjev). Znotraj svojega ‘ceha’ pa so se spet rangirali in gojili rivalstvo. Rudniški ‘štromar’ je bil npr. nekaj boljšega kot strojniški. In obratno. Najzahtevnejša dela je vedno opravljal pripovedovalec. V osemdesetih letih so bili ‘štromarji’ še nekako bolj ‘univerzalni’, specifiko dela je narekovalo podjetje, v katerem je delal. Čeprav so se ločili na inštalaterje, obratne elektrikarje – vzdrževalce, monterje energetskih omrežij, previjalce motorjev in transformatorjev itd., je vsakdo še vedno lahko vskočil v ‘zelje’ k drugemu in uspešno ‘poštimal’ kakšno električno napravo ali »na novo potegnil štrom«. S pojavom novih materialov in opreme, vedno strožjih predpisov in pravil ter predvsem z uvedbo novih tehnologij pa so časi, ko so inštalaterji znali popraviti tudi pralni stroj, minili. Splošnega ‘štromarja’ so danes v glavnem že zamenjali bolj specifično usmerjeni poklici, ki pa imajo pogosto več skupnega z računalništvom kot pa s »ta pravim štromom«.
Rok Sterniša v svojem poklicu najbolj ceni raznolikost dela in to, da so ljudje z njim zadovoljni. Vesel je, da se je čez vsa leta prebil brez kakšnih velikih napak. Vrhunec kariere še potrpežljivo čaka. Med slabosti poklica se je na prvo mesto povzpel računalnik, ki je nadomestil ljube mu ‘šraufencigerje’ in klešče, sledijo pa mu gore novih pravilnikov.
Ampak Rok Sterniša ni le ‘štromar’. Zadnjih 10 let ga obvladuje misija reševanja starih radijskih sprejemnikov. Najprej je za dekoracijo kuhinje obnovil zunanjost opešanega radijskega aparata, potem pa mu je tast pokazal, da se ga da obnoviti tudi od znotraj.
Naučil se je in postal zasvojen. Kljub temu, da ima eno najbogatejših zbirk v Sloveniji, ki šteje več kot 230 aparatov, in da je njegova zbirka izjemno profesionalno urejena ter strokovno dokumentirana, se nima za zbiralca. Bolj za reševalca. Vedno izhaja iz tehnologije in svoje prve strasti – tehnike.
Drugo veliko Rokovo zanimanje pa je lokalna zgodovina. Tega se je nalezel že kot otrok od svojega starega očeta Toneta, ki ga je zanimalo vse in je bil tudi aktiven na preštevilnih področjih. Vnuku je razkazoval rudniške reči in trboveljske zanimivosti. Svoje je prispevala še babica Kati z zgodbami o predvojnih Trbovljah: o življenju nasploh, o Žabji vasi, o štrajkih, o higieni … Trbovlje so se v zadnjih letih zelo spremenile, Rok pa na novo odkriva stvari, ki jih je nekoč že slišal, videl ali vedel, ki so bile in so izginile. Dovolj je že drobec, ki ga napelje, da pride zadevi do dna. Največkrat gre za čisto vsakdanje zadeve, vedno vezane na tehniko ali urbanizem. Svoja spoznanja tudi pretanjeno ubesedi in včasih objavi v lokalnih časopisih in internem glasilu Elektro novice. Tako so nastala kratka poročila o ‘šineglih’, ‘šuslajtengi’, posameznih objektih in o območjih Trbovelj idr. Sam svojim prispevkom pravi ‘slikanice’, a so izčrpni teksti s fotografijami daleč od tega. S temi zgodbami bi rad nekoč nekaj naredil, vendar ga še vedno bolj kot svinčnik privlačijo ‘šraufenciger’, ‘špiccange’ in spajkalnik (še vedno tisti iz šestega razreda). Radijski sprejemniki, ki jih ‘rešuje’ zadnjih dvanajst let, so nekakšen seštevek vsega njegovega zanimanja za brkljanje po tehniki, saj je za njihovo popravilo potrebno prav vse orodje, od šivalne igle do varilnega aparata.