“
Tovarne s pretežno žensko delovno silo oziroma ‘ženske tovarne’
Pred drugo svetovno vojno je v rudarstvu in težki industriji v Zasavju prevladovala predvsem moška delovna sila. Ženske iz delavskega razreda so, če so bile 'pridobitne', do poroke opravljale manj zahtevna, ne pa tudi manj težka dela na 'ciglani', v steklarnah, na separacijah, na dnevnih kopih, pomagale so v gospodinjstvih premožnejših slojev…
Obrtniki so svoje hčere šolali za nadaljevanje lastnega ali kakšnega drugega posla ali pa so jih poslali v gospodinjsko šolo, ženske z višjo izobrazbo so bile lahko zaposlene kot uradnice in učiteljice, a njihovo skupno število je bilo v primerjavi z moškimi nizko. Obči državni zakonik je v času odkrivanja premoga (večina njegovih določil je obveljala vse do konca druge svetovne vojne) ženskam določal podrejenost in državljansko odvisnost od očeta oziroma soproga.
Po drugi svetovni vojni vpeljan socialistični družbeni red ni več temeljil na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, ampak na delu vsakega državljana. Predvideval je splošno zaposlenost, zdrave odrasle osebe naj bi se preživljale z lastnim delom. Iz zaposlitve so izhajale tudi druge pomembne pravice.
Z ustavo leta 1946 so ženske dobile volilno pravico. Glede dela in plačila so postale enake moškim, delavke matere so uživale posebno zaščito. Zaposlitev je ženskam prinašala ekonomsko neodvisnost, ki je bila po marksistično-leninistični teoriji osnova za žensko enakopravnost. Začela se je gradnja ‘fabrik’ za zaposlovanje ženske delovne sile. V tem obdobju (socializem) je imelo zaposlovanje žensk tudi ideološki značaj, saj je delo veljalo za najvišjo vrednoto.
V Zasavju je bilo kar nekaj takih tovarn.
Na Izlakah so leta 1950 začeli s proizvodnjo keramike (danes ETI Elektroelement, d. o. o.).
V Trbovljah se je Mehanika leta 1953 kot obrat finomehanike izločila iz Strojne tovarne Trbovlje. Zaposlovala je nekvalificirano žensko delovno silo, stečaj je bil razglašen leta 2003.
Podjetje Elit – elektrolivarska industrija Trbovlje (prej Elektrostandard) je ustanovil Rudnik rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik v letih 1956–1957 » … z namenom, da zaposli brezposelno žensko delovno silo, v prvi vrsti iz rudarskih družin.« Izdelovali so pralne stroje večjih moči, sčasoma so proizvodni program razširili.
Tovarna pletenin in konfekcije Sava v Zagorju je od leta 1954 zaposlovala mlade delavke. Leta 1963 se je preimenovala v Triglav in sedem let kasneje v tovarno Deloza, tovarno so zaprli leta 2005 kot zadnjo žensko tovarno v Zasavju.
Leta 1963 je v Zagorju nastal tudi obrat Lisce, ki je izšel iz dela konfekcije Sava, zaprli so ga leta 2002.
Leta 1964 je v Trbovljah pričela obratovati Iskra – tovarna polprevodnikov, stečajni postopek je bil zaključen leta 1996.
Leta 1970 je bila prav tako v Trbovljah odprta podružnica tovarne Peko. V stečaj je šla leta 2002, ženske so šle v boj za svoje pravice, leta 2003 organizirale štrajk in se leta 2005 dogovorile o poplačilu dolgov (pretežna lastnica firme je bila država).
Na Dolu pri Hrastniku je bil leta 1972 odprt obrat Jutranjke, zaprli so ga leta 2002.
Ipoz (Industrija preventivne osebne zaščite) v Trbovljah so ustanovili leta 1974. Tovarna je nastala iz nekdanje čevljarske in krojaške delavnice. Zaposlovala je ženske s poklicno šolo. Podjetje je šlo v likvidacijo leta 1999.
Ta industrija, pretežno tekstilna in obutvena, v Zasavju ni imela tradicije, na voljo pa je bilo dovolj ženske delovne sile, ki je lahko takoj po končani osnovni šoli opravila usposabljanje in se zaposlila. Največ je bilo konfekcionark. Bile so pridne, prilagodljive, natančne, praktične in vztrajne, večinoma tudi skromne. Zasedale so nižje plačana delovna mesta, gnale so se za preseganje norm, kar je pomenilo nekaj več denarja. Svoj dohodek so prispevale za preživljanje družine, njim pa je lastni zaslužek dvignil samozavest in omogočil večjo samostojnost. Velika ‘prednost’ ženske delovne sile (ob vseh prej naštetih) je bila tudi, da ženske običajno niso prosile za stanovanja. Dekleta so živela pri starših, pri poročenih pa je skrb za pridobitev stanovanja prevzel mož ali njegova fabrika ali rudnik, zato t. i. ‘ženske fabrike’ niso gradile stanovanj za svoje zaposlene.
Po letu 1991 so tovarne začele izgubljati posle. Jugoslovanskega trga ni bilo več, na globalnem trgu pa je postala cena dela previsoka. Na stotine žensk je izgubilo delo.
‘Cvirntrajbarka’ Ema Šibila
Ema Pilih se je rodila 15. 10. 1958 v Hrastniku. Štiričlanska družina je stanovala v 'glažarski koloniji', saj sta bila oba starša zaposlena v Steklarni Hrastnik. Oče je bil zaradi bolezni več v bolniški kot na delu, zaslužek ni bil velik, njihovo življenje v vseh pogledih skromno.
Po končani osnovi šole se je Emi želela v Mariboru izšolati za tehnično risarko. Vse je imela urejeno, le pisma o sprejemu na šolo ni bilo od nikoder. Šele čez mnogo let ga je po naključju našla. Starši so ji ga skrili, saj so želeli, da se takoj zaposli. Tako se je tudi zgodilo. 15-letna je leta 1973 začela šiht v tovarni Jutranjka (industrija otroške konfekcije iz Sevnice) na Dolu. Uvajanje je trajalo pol leta. Organizirano je bilo v obliki tečaja, na katerem so se bodoče delavke seznanile z ravnanjem s stroji in šiviljsko tehniko. Učenje je potekalo fazno – od lažjih opravil (npr. enostavnega robljenja plenic) do težjih (npr. izdelave žepnih paspul).
Vseskozi sta se od njih zahtevali tudi hitrost in natančnost. Po uspešno opravljenem tečaju se je v Jutranjki na Dolu redno zaposlila in ostala firmi zvesta 20 let. Vmes se je poročila, dobila leta 1978 hčerko in se istočasno ob delu vpisala na Poklicno oblačilno šolo Sevnica. Šolanje je potekalo v Osnovni šoli narodnega heroja Rajka v Hrastniku. Po dveh letih (1980) ga ja končala z odličnim uspehom in si pridobila strokovni naziv konfekcionarka. V tem času se je družina preselila iz Hrastnika na Dol. To je za Emi pomenilo konec voženj z delavskim avtobusom, ki se jih rada spominja. Po navadi je bilo šaljivo, veliko štorij in besed, ko so se ‘glažarji’ vračali z nočne izmene, konfekcionarke pa so bile namenjene na delo. V času teh skupnih voženj so delili marsikaj zabavnega, a tudi žalostnega.
Njeno delo v tovarni Jutranjka na Dolu je bilo v osnovi fazno šivanje za tekočim trakom. To pomeni, da je vsaka od delavk naredila svojo fazo: »Dobil si zvitek blaga, vse je bilo urezano, ven si vzel, kar je zahtevala tvoja faza, drugo si predal naprej. Na koncu traka je bil izdelek gotov. Enkrat si šival zadrge, drugič, če ni bilo izbire, si mogoče likal … delo se je vedno našlo.« [E. Šibila] Razen proizvodnega dela je opravljala še druga – v času porodniškega dopusta je nadomeščala kolegico na delovnem mestu obračuna plač (dnevna kontrola realizacije posamezne delavke in izračun mesečnega povprečka, ki je bil osnova za plačo); ko so na Dolu odprli tovarniško trgovino, je bila približno eno leto prodajalka, dokler ni okrevala delavka, stalno zaposlena na tem delovnem mestu, Emi pa je šla nazaj v proizvodnjo šivat. Občasno, ko v proizvodnji ni bilo dela, je opravljala režijsko delo, npr. dorezovanje škart kosov ali manjkajočih delov, pomagala je v skladišču, ko je prišla roba, ali pakirala izdelke, ko se je mudilo za odvoz robe.
Plače so bile v redu, vsakih nekaj mesecev je bil dobiček, ženske so bile zadovoljne. Tovarna jim je nudila počitniške kapacitete in druge ugodnosti. V tovarni je vladalo zelo dobro vzdušje, ni bilo grupiranja in ‘štrajtov’, kdo je vreden več. Kolektivno so praznovale dan žena, tovarna jim je organizirala izlete, ki se jih je skupaj z delavkami udeleževal tudi direktor. Praznovale so pusta, novo leto, rojstne dneve, poroke, odhode v pokoj, vedno se je kaj našlo, od doma so prinašale razne dobrote za kolektiv. Ema je imela še cel kup drugih aktivnosti, povezanih s tovarno: bila je predsednica OO ZSMS, katere članice so sodelovale pri kulturnih programih, v športnih sekcijah in se udeleževale ‘tekstilijad’ po vsej Jugoslaviji. Tovarna Jutranjka je bila zelo vpeta v dejavnost krajevne skupnosti Dol.
Po letu 1991 so se začele kopičiti težave. Slovenska tekstilna industrija je zašla v krizo, izgubila je tudi jugoslovanski trg. Začeli so se sprejemati lon posli (zaračunana samo storitev, ki se opravi na lastnih strojih z naročnikovim materialom), ki so nezadovoljstvo prinašali tudi delavcem. Ko so še delali velike serije, so se izurili za posamezna opravila, z majhnimi naročili pa to ni bilo več mogoče. Vse je bilo s težkim srcem, norme so se višale, po dolgih letih za tekočim trakom so za marsikatero delavko postale prezahtevne. Plače so se slabšale, družabno življenje je zamiralo, v fabriki so »na umeten način delali štrajt«, prej uspešna skupnost je razpadala. [E. Šibila] Leta 1993 je Emin mož dobil stanovanje v Zagorju in družina se je preselila. Da je prišla iz Zagorja na Dol in nazaj, je morala zamenjati šest avtobusov. Bila je ‘živa muka’, zato se je zaposlila v tovarni Lisca Zagorje. Delo je bilo enako kot v Jutranjki na Dolu – fazno šivanje. V Lisci je sprva vse ‘super laufalo’: kolektiv je bil dober, prav tako nadrejeni, s plačo je bila zadovoljna.
A kmalu se je začelo tudi tu obračati na slabše. Sevniška Lisca je obrat v Zagorju zaprla spomladi 2002: »Znaki so kazali, da se obrača na slabo. V hrupni proizvodnji je vedno igral radio, 5. aprila ob 12 uri pa je utihnil. Prišla je delegacija, ki je povedala, da se bo enota Zagorje zaprla, kolikor delavcev bodo še rabili, bodo šli v Sevnico, ostali pa na borzo dela. Udarec.« [E. Šibila] V času odpovednega roka se je vozila na delo v Sevnico, potem pa je z moževo pomočjo dobila službo v Ljubljani v povsem drugi branži (varovanje). Po trideset letih ni bila več konfekcionarka. Vesela je bila, da je ‘na stara leta’ dobila manj naporno službo, da je lahko spoznavala nove ljudi v drugačnem okolju. A tudi na leta za tekočim trakom ima lepe spomine. Izmojstrila je svoje ročne spretnosti in odlično se je počutila v svojem delovnem kolektivu. Zavedala se je ugodnosti, ki jih je ponujala služba konfekcionarke, npr. poceni nakup blaga in hitra izdelava želenega kosa oblačila, ki so ga fazno sešile kolegice (‘fuš’). Fabrika pa »ni komplicirala za tisti meter cvirna …« [E. Šibila] Najslabša plat dela v tovarni pa je bila norma. »To pa ubija. Ko si mlad, je ok, potem pa je bilo čedalje bolj našponano, pa še plače so padale. V konfekciji so bile na koncu najnižje plače.«
Sicer pa je bila na svoj poklic ponosna. ‘Cvirntrajbarke’ so bile ženski ekvivalent (oz. enakovredne) ‘žaklarjem’ (delavci v Kemični tovarni Hrastnik), ‘glažarjem’ (Steklarna Hrastnik) in ‘knapom’ (rudarjem). Cenili so jih. Delavski razred se je med sabo razumel.
Čeprav je šla sprva z jezo na ‘šiht’, je potem v njem uživala. Tovarna je bila krojilnica njenega življenja in njene osebnosti, Ljubljana pa ji je odprla nove vidike in spoznanja, kaj vse zmore in zna.
