“
Biti član takšnega kolektiva je čast. Godba me je izoblikovala ne le kot glasbenika, ampak tudi kot človeka. Ni bilo zaslužkarstva, bilo pa je druženje in spoštovanje, vladal je ‘kameratšaft’.
— Viktor Kralj
Delavskih krajev si brez godb na pihala skorajda ne moremo predstavljati. Med vsemi kulturnimi društvi imajo tudi najdaljšo tradicijo organiziranega delovanja.
Pobudniki prvih godb so bila vodstva rudnikov, ki so skušala (po srednjeveškem cehovskem vzoru) tudi na ta način spodbujati pripadnost rudarskemu stanu. Pihalne godbe so se med ljudmi takoj »prijele«, navdušenje nad glasbo je bilo zaradi njenega akutnega pomanjkanja veliko, spodbudni zvoki koračnic, polk, valčkov so ugajali. Prednost godbe na pihala je tudi v tem, da ne potrebuje zaprtega prostora, zaigra lahko na prostem in med gibanjem. Godbe so sodelovale na številnih delavskih manifestacijah in praznikih, od leta 1890 naprej tudi na praznovanjih prvega maja. Pomembnejšega dogodka brez godbe si ni bilo več mogoče zamisliti. Leta 1909 so se godbe iz vseh treh krajev že udeležile zleta delavskih godb v Ljubljani. Med prvo in drugo svetovno vojno so se godbe na pihala povsem uveljavile in začele prirejati samostojne koncerte, postale so zaščitni znak zasavskega delavstva. Poleg rudarskih je leta 1930 v Hrastniku nastala še steklarska godba. V tem obdobju so delavske godbe ustanavljale tudi manjše orkestre in zabavne ansamble, ki so igrali na veselicah, spremljali neme filme in podobno. Svoje člane so godbe izobraževale same (kapelniki), znanje se je prenašalo tudi s starejših na mlajše, prostor za vaje pa so imele v delavskih domovih. Hrastniška rudarska godba se je proslavila med drugo svetovno vojno, ko so godbeniki skupaj in organizirano odšli v partizane.
Po drugi svetovni vojni so izobraževanje godbenikov prevzele glasbene šole. (Trbovlje leta 1945, Zagorje 1946/47, Hrastnik 1953). Pred vojno so člani godb izvirali predvsem iz rudarskih vrst, po drugi svetovni vojni pa so vrste godbenikov zapolnjevali osnovnošolci, uslužbenci in poklicni glasbeniki.
Leta 1953 je bila pri Delavski godbi Trbovlje ustanovljena še Mladinska godba, čez pet let so jo zaradi dosežene kakovosti pripojili k članski. Delavske godbe so ustanavljale tudi svoje orkestre, k še večjim uspehom pa so pripomogli tudi lastni godbeni domovi (Trbovlje 1962, Zagorje, Hrastnik 1953). Leta 1998 so delovale naslednje godbe: v Trbovljah Delavska godba Trbovlje, v Zagorju Pihalni orkester Svea Zagorje (to ime nosi od leta 1991) in Mladinski pihalni orkester Viva, v Hrastniku Delavska pihalna godba Steklarne Hrastnik in Rudarska godba Hrastnik. Ob velikem številu izšolanih glasbenikov in dobrih dirigentih so dosegale velike uspehe na svetovni ravni: Delavska godba Trbovlje je v Kerkradeju na Nizozemskem na svetovnem prvenstvu pihalnih orkestrov osvojila zlato medaljo v prvi skupini v letih 1974, 1978, 1981, 1993. Zlato medaljo je leta 1981 v Kerkradeju osvojil tudi Delavski pihalni orkester Zagorje, ki je bil leta 1996 povabljen v Vatikan, ko so tam postavljali slovensko božično drevo. Godbenike je v svoji palači gostil papež Janez Pavel II.
Delavske/rudarske godbe na pihala še naprej nizajo gostovanja, uspehe in priznanja. So ponos Zasavja in del njegove identitete.
Viktor Kralj se je rodil 18. 2. 1938 v Trbovljah. Njegov oče je kot motorovodja vozil električno lokomotivo na separaciji, mama je doma skrbela za družino.
Denar je rabil npr. za kino, tu pa se začne v njegovo življenje vpletati muzika. ‘Zastrupila’ sta ga Kirk Douglas v filmu Fant s trobento, v trboveljskem kinu na sporedu decembra 1952 (orig. Young Man with a Horn, 1950), in film Ples na vodi (orig. Bathing Beauty, 1944). Obakrat je poseben ton iz trobente izvabljal legendarni trobentač Harry James. Tako se je Viktor Kralj v začetku leta 1953 pridružil Delavski godbi Trbovlje, saj je ravno v tem letu godba znotraj svojih vrst ustanovila Mladinsko godbo. Viktorju so namesto trobente dali v roke krilni rog ali krilnico ali Flugelhorn, ki je uglašen enako kot trobenta, le zvok ima bolj poln, mehkejši. Inštrumenta sta ga učila Franc Medvešek in dirigent (po funkciji podkapelnik) Andrej Tavšič, najbolj zaslužen za ustanovitev Mladinske godbe. Nadobudni vajenec, ki mu je bil zaupan inštrument trboveljske delavske godbe (čast!), si ni drznil zamujati na vaje ali ne upoštevati komande. Če je bilo treba npr. k uniformi obuti črne šolne, jih je pač moral nekje dobiti.
Poleg glasbe je bila seveda tudi šola. Glede na družinske razmere ga je mama že v tretjem razredu nižje gimnazije nagovarjala, naj izstopi iz šole in se gre učit za strugarja. Sam je imel drugačne ambicije – želel je postati mehanik oz. finomehanik. Leta 1953 je že drugič postal vajenec, bil je v prvi generaciji, ki se je zaposlila v takrat novi fabriki, nastali iz dela STT, v Mehaniki Trbovlje.
Pri Godbi pa so se v petdesetih letih dogajale same fine reči. Mladinci so zelo hitro dobili uniforme, kar je bilo imenitno. Veliko so vadili, doma vsak dan, dvakrat tedensko pa vsi skupaj v ‘probe cimru’. Igrali so po kolonijah, sploh za novo leto, ko je bilo v hipu dovolj denarja in pijače, igrali pa so tudi na pogrebih. Mladinci so zaslužili polovično plačilo, če jim je pomagal dež, pa celo. Veliko so gostovali, v posebno prijateljskih odnosih so bili z jeseniško in idrijsko godbo na pihala. V bolj oddaljene kraje so potovali s tovornjakom. Vsem članom Mladinske godbe je še posebej ostalo v spominu gostovanje v Beogradu pri samem maršalu Titu. Leta 1954 so mu, skupaj z amaterskimi godbenimi skupinami iz drugih republik, v Belem dvoru igrali za rojstni dan. Pred tem jim je uspelo po nesreči razbiti šipo v kabinetu predsednika, vendar jim niso zamerili. Celoten dogodek pa je bil »… impozanten. Kaj vse so nam ponudili! Igrali smo samo zunaj, nosili so nam dobrote, marsikatera niti do mize ni prišla.« [V. Kralj] Ali pa gostovanje v Franciji naslednje leto (1955). Mladinska godba Svobode center v Trbovljah je na povabilo izseljeniškega društva Sava obiskala rojake v severni Franciji v Merlebachu in Freymingu. Fantje so deset dni živeli pri izseljeniških družinah, Viktor Kralj pri družini Vodenik iz Zagorja. Vse ga je navdušilo: francoske plače, hrana, standard, domača hči …, naše rojake pa so navdušili mladi pihalci. Svoj prihod so naznanili s koračnico Komandant Stane. V naslednjih dneh so izvedli več vedno razprodanih koncertov. Če bi bil že izučen, bi Viktor Kralj kar ostal v Franciji, pa ni bil. Pomočniški izpit za finomehanika je opravil naslednje leto (1956) in se takoj zaposlil v Mehaniki Trbovlje, kjer je na akord izdeloval laboratorijske tehtnice. Po enem letu (1957) je od fabrike vzel slovo in se vpisal na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Razen njega je Delavska godba napotila na študij še Marjana Korošca in Iva Zmrzlaka, oba kasnejša ravnatelja Glasbene šole Trbovlje. Viktor Kralj se je financiral z občinsko štipendijo in s počitniškim delom pri rudniku, trobenta, na katero se je učil (DGT je konec leta 1956 dobila nove češke inštrumente), pa je bila last Delavske godbe Trbovlje. V Ljubljano se je vsak dan vozil z vlakom, na kar ima prijetne spomine. Šolo je zaključil v dveh letih, nato pa se je vpisal še na Srednjo tehnično šolo v Trbovljah in jo končal leta 1963. V seštevku ima torej šest let srednje šole z glasbo in Godbo v prvem planu.
Po nekaj mesecih dela na Ajnzerju je začel služiti vojaški rok. V tem času je DGT vzela nazaj njegovo uniformo in inštrument, zato se je rodila huda zamera, ki je pripeljala do 10-letnega premora v igranju. A ko so se njegovi kolegi prvič vrnili z Nizozemske kot svetovni prvaki (Kerkrade – svetovno prvenstvo pihalnih orkestrov; zlata medalja, osvojena v 1. skupini, ter pohvala za najboljši tuji orkester, 1974), jih je vseeno šel pozdravit že v Ljubljano.
Pri Godbi je nato ostal do upokojitve leta 1991.
Pripomogel je k številnim uspešnim nastopom in osvojitvi slovenskih lovorik in zlatih medalj na svetovnem prvenstvu v Kerkradeju leta 1978 in 1981. Navdušilo ga je, kako prebivalci tega nizozemskega mesta živijo in dihajo z glasbo. Kakšen šov naredijo vsaka štiri leta! Ob tem pa so se porajale tudi misli, da so Trbovlje izjemno kakovost (zmogli so odigrati najtežje skladbe, strokovnjaki so se strinjali, da je zvok DGT nekaj posebnega) in priljubljenost svoje godbe premalo izkoristile. Veliko priljubljenost Godbe povezuje z dejstvom, da godbeniki izvirajo iz delavstva in da ‘masa ni hodila v gledališče’.
Biti član takšnega kolektiva je čast. Viktorja Kralja je Godba izoblikovala ne le kot glasbenika, ampak tudi kot človeka. Ni bilo zaslužkarstva, bilo pa je druženje in spoštovanje, vladal je ‘kameratšaft’.
Godba je svojim članom vcepila drugačen odnos do glasbe. Viktor Kralj še vedno posluša pihalne orkestre, sploh pa brez muzike ne gre niti na ‘pecikl’.