Mama je bila v službi v različnih podjetjih, doma pa podpora svojima športnikoma. Da bo tudi Peter športnik, je bilo neizbežno. Njegova babica je živela 200 m stran od kajakaškega kluba, ki ni bil le drugi dom kajakašev, ampak tudi njihovih družin. Skupaj so preživljali prosti čas, hodili na morje in vedno vlačili s seboj tudi čolne. Otroci se sploh niso zavedali, kdaj so premagali strah pred vodo. Peter se je v klub formalno včlanil leta 1991. Skupina osmih mulcev je kaj kmalu začela tudi tekmovati. Treniral jih je Petrov oče. Odlično za šport, ki zahteva veliko zaupanja. Komu boš pa zaupal, če ne svojim staršem! Kot otok je vadil vsak dan, a je trening dojemal bolj kot druženje in igro. Po šoli ga je doma čakalo kosilo, nato je bilo treba narediti nalogo, ob dveh ali treh so bili s tovariši že v klubu, nato dve ali tri ure na vodi, sledil je namizni tenis in za dobro vago še ‘fuzbal’. Domov so prihajali zvečer, brez nenehnega nadzora in z mnogo več svobode, kot jo imajo otroci danes. Seveda pa je bilo v klubu poskrbljeno, da niso bili v nevarnosti. To je še vedno najosnovnejša stvar, ta varnost, ki jo razložijo staršem, ko svoje otroke pripeljejo v kajakaški klub.

Po končani osnovni šoli se je vpisal na Prvo gimnazijo v Celju, ki je imela športni oddelek in prilagojen način ocenjevanja. Časovno bi se mu mnogo bolj ‘splačala’ trboveljska gimnazija, vendar je bil leta 1999 pri 15 letih že član mladinske reprezentance.

Ni bilo več morja in počitnic, bile so tekme in evropska prvenstva, pozimi pa priprave. Ampak mu je ‘pasalo’ in je vse ‘sfural.’ V šoli je bil dober dijak, ocenjevali so ga zadnji teden ali dva. Po gimnaziji se je vpisal na Fakulteto za šport UL. Na neki točki se je moral odločiti med študijem in športom. Prednost je dal slednjemu, kar se mu je obrestovalo. »Ko si enkrat vrhunski športnik, ne moreš več sedeti na dveh stolih!« [P. Kauzer] Če povzamem, bil je povsem normalen najstnik in študent, le želja uspeti v športu je bila pri njem močnejša kot karkoli drugega.

Pri takšnih ambicijah je ključnega pomena podpora družine in kluba. Raketni vzponi in globoki padci si podajajo roke, kar zahteva posebno psihično stabilnost. Današnji vrhunski šport je en sam ‘pressing’ in tekmovalnost, njegove primarne vrednote so pozabljene. Kako zelo so športniki izenačeni, pove rezultat tekme na OI v Riu de Janeiru, kjer je Peter Kauzer Sloveniji priveslal srebrno olimpijsko kolajno. Med zmagovalcem in petouvrščenim je bilo osem desetink sekunde razlike … Še v letih med 2008 in 2014, ko sta z Italijanom Danielejem Molmentijem krojila kajakaški vrh in le dvakrat stala skupaj na stopničkah, je vedel, da je od njega boljši za približno tri sekunde. Zdaj prednosti ali zaostanka ni več mogoče oceniti, zato se mu zdi smešno, da želijo nekateri kajakaši še vedno posnemati tehniko tistih, ki so že nekaj dosegli in v katerih vidijo grožnjo. Ne da se! Vsak ima drugačno linijo vožnje skozi vratca, največ pa se tako ali tako dogaja tam, kamor oči ne sledijo. Od krovnice navzdol se ne vidi, kakšne pritiske izvajaš. Tako ostane osnovna šola kajaka, potem pa dril, dril, dril …

Ravno ta ga je pripeljal tudi do vrhunca oz. vrhuncev kariere. Prvi je bila prva članska zlata kolajna z evropskega prvenstva v Tacnu leta 2005. Podžgala ga je in mu dala samozavest. Takrat se je začel zavedati, česa je sposoben, a se je moral še ogromno naučiti. Ali pa prvi naslov svetovnega prvaka v Španiji leta 2009. Prišel je v vlogi favorita, a do takrat je pobiral ‘le’ zlate kolajne z evropskih prvenstev. Ko se je šel po tekmi preobleč, se je na sredi šotora sesedel na tla in razjokal. Od veselja in ponosa. Pravi vrhunec pa je bila srebrna kolajna na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016. Bila je veliko olajšanje, saj je dobil »še eno z največje tekme, ki mi je manjkala.« [P. Kauzer]. Če je ne bi, bi sam sebi prilepil črno piko. Delal je za to, da bi zmagal, a za zmago se mora vse poklopiti, tudi kup zunanjih dejavnikov. Šport je super nepredvidljiv, porazi pa na trenutke nekaj najslabšega, kar se zgodi športniku. Olimpijske igre v Pekingu leta 2008 so se mu ‘zagravžale’. Zaradi (po njegovem mnenju) krivično dosojenega dotika je bil trinajsti. Najhuje je, če jih pet naredi napako, dosodijo pa jo le enemu. Običajno glasnemu … Na koncu, po analizi, pa ti da poraz več kot zmaga. Na prvi tekmi svetovnega pokala leta 2014 (London) si je izpahnil ramo. Šele po pol leta je lahko začel trenirati, eno leto pa je potreboval, da je prišel do ravni pripravljenosti, kakršno je imel pred poškodbo. Kaj je v tem dobrega? Spočil se je in ‘resetiral’. Od leta 2005, ko je začel ‘delati rezultate’, do poškodbe leta 2014 je neprekinjeno treniral. Nabiralo se je, ni bilo časa predelati in premisliti. Šele poškodba mu je to omogočila. Dala mu je več, kot vzela. Bil je ob vso sezono, trpel je bolečine, a je lahko s kritične distance pogledal in premislil svojo športno kariero. Malo pa ga je stran od športa potegnila tudi hčerkica, ki mu je mimogrede na novo postavila prioritete.

Kadarkoli se je Peter Kauzer vrnil domov v Hrastnik, mu je ta dal jasno vedeti, kako ga ceni. Občina je vedno pripravila veličasten sprejem. Hvaležen je vsem županom, da podpirajo hrastniški šport in cenijo športnike. V tako majhnem kraju se vsi poznajo, če komu uspe, so ljudje ponosni in veseli zanj. Iz Zasavja je doma veliko talentov: Darko Jorgič, Denis Šketako, Primož Roglič, Nika Barič … Športniki so največji promotorji Slovenije, ki pa jih po mnenju Petra Kauzerja premalo ceni v primerjavi z drugimi državami. Biti vrhunski športnik je namreč služba, ki traja 24 ur na dan 365 dni na leto. »Tudi ko počivaš, je kot bi dal računalnik ‘apdejtat’«. [P. Kauzer] Vrhunskim športnikom ni nič podarjenega, zato bolj cenijo, kar so si priborili. Nenehno dokazovanje jih dela močnejše. Ko se je leta 2003 prvič uvrstil v člansko reprezentanco za svetovno prvenstvo v Augsburgu in prekipeval od sreče in ponosa, mu je njegov oče, trener, dejal: »Nič še nisi naredil, samo reprezentančni dres si oblekel. Zdaj se šele začne!« Lekcijo si je zapomnil za zmeraj, zato mu gredo najbolj na živce ljudje, ki se ‘ven mečejo’. Največji zvezdniki so najbolj normalni, tisti malo ‘pod’ pa se bahajo in važijo. »Nimaš se za kaj ‘ven metat’. Delaš nekaj in to delaš maksimalno … Vsi smo enaki, če se potrudimo, kolikor gre. Nihče ni več ali manj vreden.« [P. Kauzer]