Njegova stara mama je prodajala vstopnice v kinu delavskega doma, zato je vsak dan zastonj gledal filme in se spremenil v velikega filmofila. Po osnovni šoli je odšel na Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljano. To je bila precej umetniška šola, nanjo so prihajali talentirani otroci iz vse Slovenije. Ogromno se je dogajalo in otroci so se več kot od učiteljev naučili drug od drugega. Že takrat si je žepnino služil z občasnim ilustriranjem za takratne jugoslovanske časopise (Tribuna, Vidici, Mladost, Mladina …). V krožku za animirani film (ki ga je vodil priznani mentor Tone Rački) se je prvič navdušil nad animacijo. Po srednji šoli je moral najprej odslužiti vojaški rok. V prvi polovici 80. let je v Jugoslaviji že škripalo. Časopis Mladina je ‘napadal’ JNA in generali so bili besni. Sam je bil v svoji naivnosti na Mladino naročen kar v kasarno, pa še hvalil se je, da riše za njih. Dolgo ni ugotovil, da obstaja povezava med Mladino ter obilico očiščenih WC-jev, nenehnimi stražami in ‘požarstvi’. Po vojski je doštudiral na Pedagoški akademiji in se takoj po študiju zaposlil kot učitelj likovnega pouka na OŠ Trbovlje. Kmalu je ugotovil, da ni rojen za učiteljski poklic, zato je po letu dni zbežal iz šolstva in presedlal v gospodarski sektor. Naslednja 4 leta je delal kot oblikovalec v TKI Hrastnik. To so bili časi, ko se je Jugoslavija začela odpirati in na police trgovin so prihajali zelo lepo oblikovani izdelki iz tujine. Čez noč se je bilo treba spopasti s svetovno konkurenco. Podnevi je pridno oblikoval izdelke v TKI, ponoči pa risal stripe za Mladino. Spal je bolj malo in ugotovil, da oboje ne bo šlo. Mladostna želja risati stripe je zmagala, zato je leta 1992 zaprosil za status samostojnega kulturnika. Zapustiti solidno službo in se podati v prekarne vode je bilo tvegano. Dneve in noči je delal vse, kar so mu ponudili: oblikoval časopise, embalažo, plakate, risal vse od otroških risb do političnih karikatur … Leta 1994 je za svoje oblikovalsko delo prejel t. i. »oskarja za oblikovanje«, ki ga je podeljevala Gospodarska zbornica Slovenije. To mu je odprlo mnogo vrat v grafičnem oblikovanju in pred njim je bila lepa kariera, vendar…

…njegova žena pravi, da ga vsaka stvar zanima toliko časa, dokler mu ne začne prinašati denarja. Ko mu je grafično oblikovanje začelo prinašati denar, je v tem videl znak, da je čas, da se preusmeri na stripe, kjer denarja ni.

Leta 1982 je zmagal na Mladininem natečaju s stripom Kralj Matjaž, ki ga je narisal že pri 16 letih. Na ta strip se je 6 let kasneje spomnil takratni likovni urednik Mladine Ivo Štandeker in ga povabil k sodelovanju. Takratna Mladina je bila zelo provokativna in čeprav ga politika ni zanimala, so morali biti njegovi stripi politični in provokativni. Nastali so groteskni Partizani (1988–90), satirični (in preroški) Afera JBTZ in kup krajših stripov, ilustracij in naslovnic. Istočasno je risal tudi za vse druge revije, ki so dale kaj nase. V Cicibanu je objavljal ilustracije, v PIL-u pa stripa Sigismung in Butalci, v Delu Kulturčnike …

Od nekdaj so ga zanimale nove tehnologije, zato je že zgodaj ‘prešvercal’ prve računalnike in začel pisati članke o njih za takratne računalniške revije.

Uredniki revij so kmalu ugotovili, da zna tudi risati, zato so ga vzeli za svojega in naslednjo petletko je delal skoraj izključno samo za računalniške revije. Za revijo PC & mediji je ustvaril strip Mat & fotr & mulc & pes & PC o disfunkcionalni družini, v katero je prispel nov član – računalnik in odnose še dodatno zapletel. Tudi drugače je bil eden od pionirjev v uporabi računalnika v risanju in grafiki. To je bilo še v časih, ko je veljalo pravilo, da če imaš zahtevno delo in si ga hočeš do skrajnosti zakomplicirati, uporabljaj računalnik.

Že v času prvih spectrumov se je naučil programirati v nekaj programskih jezikih, ker ga je zanimalo programiranje iger. Za razliko od klasičnih medijev (knjiga, film …) so igre pomenile velik korak naprej v pripovedovanju zgodbe: gledalec (oz. igralec) ni več pasiven gledalec (bralec), ampak postane glavni junak zgodbe, ki lahko aktivno sodeluje v zgodbi. V različnih vlogah (programer, animator, grafik …) je sodeloval pri več kot 20 igrah in multimedijskih aplikacijah. Z njegovimi igrami je opremljeno veliko muzejev: za Prirodoslovni muzej Slovenije je sodeloval pri seriji iger o prof. dr. Florijanu Umeku, na Ljubljanskem gradu lahko igrate serijo igric o zgodovini Slovencev, v Gorenjskem muzeju igrico Skrinje naših babic itd.

Sčasoma pa je tudi ta dejavnost začela prinašati denar, zato je igre opustil in se začel ukvarjati z računalniško 3D-animacijo, ki jo razume kot logično nadgradnjo stripov. Leta 2001 je tako nastal videospot Perkmandeljc za skupino Orlek. Animirani glasbeni video je govoril o jamskem škratu, ki je po zaprtju rudnika ostal brez dela, zato ves dan v gatah sedi pred televizorjem in pije pivo (kot drugi brezposelni rudarji). Glasbeni video je bil popularen tako na TV kot na takrat nastajajočem internetu.
Na internetu so film opazili producenti največjega festivala neodvisnega filma Sundance in film povabili v tekmovalni program, po tem pa so se mu na široko odprla vrata filmskih festivalov, kar je Kastelica zelo pritegnilo. Festivalski svet in poetika festivalskih filmov sta ga zelo prevzela, zato se je odločil, da bo njegov naslednji film narejen prav za festivale. Nastal je film Čikorja an’ kafe (2008), ki je bil predvajan na več kot 200 festivalih in je prejel 20 mednarodnih nagrad. Čeprav je ‘Čikorja’ narejena po pesmi Iztoka Mlakarja, je za Dušana zelo oseben film. Z njim je namreč počastil svojo staro mamo, na katero je bil zelo navezan in ki je umrla malo pred začetkom dela na filmu.

Vmes je naredil še več kratkih animiranih filmov (Animatorjeva avtobiografija, Zid vzdihljajev, Happy…), njegov naslednji ‘veliki’ projekt pa bil film Celica (The Box) iz leta 2017. Nastajal je skoraj tri leta. Vsebinsko osnovo za film je našel v eni od epizod stripa Kulturčniki, ki jo je povezal z nočnimi morami, ki jih je pogosto doživljal v tistih časih. Celica je njegov doslej najuspešnejši film, saj je bil prikazan na več kot 300 festivalih, na katerih je prejel več kot 60 nagrad. Tako Čikorja an’ kafe kot tudi Celica sta bila v igri za nagrado oskar. Za Celico je leta 2019 prejel nagrado Prešernovega sklada. Film ima tudi uspešno pofestivalsko življenje, saj si ga je doslej na YouTubu ogledalo že več kot 13 milijonov ljudi, skupina Laibach pa je iz njega naredila glasbeni video za pesem Brat moj.

Glede na to, da v animiranem filmu ni denarja, bo pri njem vztrajal še naprej.